Zmagovalni eseji natečaja “Kdo smo, kje smo, kam gremo?”

Komisija v sestavi Tanje Tivadar, Barbare Drole, Ane Jereb in Nine Cvar je po pregledu prispelih prispevkov za zmagovalne eseje razglasila:

– v kategoriji najboljši dijaški esej nas je najbolj prepričala
ZALA ZAGORŠEK
    – v kategoriji najboljši študentski esej nas je najbolj prepričal
ADIN CRNKIĆ
     – v kategoriji “v” nas je najbolj prepričal
ŽIGA PAVŠIČ.

Obrazložitve zmagovalnih esejev navajamo v spodnjem zapisu:

Zala Zagoršek se v svojem eseju na subtilen način dotika vprašanja identitete in samouvrščanja posameznika, ki ju problematizira v luči vsesplošnega pomanjkanja časa (že za osnovne življenjske potrebe, kaj šele za pristne medosebne odnose), kar vodi v družbeno odtujenost. Krizo identitete na individualni ravni reflektira v polje družbenega, pri čemer je izrazito pronicljivo njeno razmišljanje o končnem cilju družbenega sistema, katerega mehanizmi stremijo k notranji izpraznjenosti. »Naš cilj je praznina, robotizacija same osebnosti.« V takšnem svetu, ki mu pravi svet brez sanj, »tavamo vsi goli, brez tega, kar nas dela človeške«. Sanje zanjo predstavljajo tisti emancipatorni potencial, ki posamezniku v moderni družbi lahko povrne življenje samo – »Ker mi smo sanje in sanje so življenje in življenje je čas. Brez časa ni sanj, brez sanj ni nas«.

Esej Zale Zagoršek je  pronicljiv zapis gimnazijke, saj je v njem moč zaznati ne le vsakodnevno realnost slovenskega izobraževalnega sistema, temveč tudi njegovo kritiko, ki pa je tudi subtilna kritika širše družbene realnosti, zlasti razmerja med časom, denarjem, izgubo sanj. V tem oziru Zalin esej deluje kot dokument, ki bi ga morali prebrati tako starši kot učitelji, pa tudi tisti, ki odločajo o naših sanjah. 

Adin Crnkić v svojem eseju odpre nekatere ključne probleme  slovenske družbe, a tudi v relaciji do neoliberalnega globalnega kapitalizma. Pohvaliti gre prehajanje med osebno pozicijo, lastno, reflektirano vpletenostjo v neoliberalni kapitalistični kod ter zavzet angažma po spremembi, ki se manifestira v vitalistični koncepciji pojma demokracije. Morda bi bilo zanimivo, če bi esej nadalje razvijal prakticiranje demokracije npr. na področju študentske politike kot problema slovenske politike v malem. 

Esej Adina Crnkića jasno razgrne točko in trenutek začetka resnega razmisleka tako o družbenem redu, kot o lastni vpetosti vanj. Refleksija o umanjkanju lastnega mesta v družbi in psiholoških učinkih takšne situacije vodi v večplastno analizo trenutnega stanja, ki drži svojo konsistentnost vse do zaključka, kjer se zave nujnosti “utopičnega trenutka” za začetek nečesa novega. Pohvaliti gre tudi razširitev problematike onkraj študentskega polja v širši družbeni kontekst ter zgolj kratek vrivek o epistemoloških zagatah lastne analize. 

Esej Žige Pavšiča odlikuje dober slog, jasna misel in iskrena želja po spremembi družbe na bolje. Pohvaliti gre konkretnost predlogov ter senzibilnost za vpliv tehnoloških, predvsem medijskih sprememb v polju izvajanja javnega mnenja, demokracije. 

Esej Žige Pavšiča nahaja izhodišče svojih razmišljanj v tezi o spremembi družbene ureditve s transformacijo oblike njenih konfliktov, zaradi česar zagovarja intenzivno razmišljanje, razpravljanje in združevanje. Njegov esej je materializiran poizkus odprtja tovrstnega polemičnega in zahtevnega razmisleka.

Knjižne nagrade zmagovalki in zmagovalcema smo podelili v prejšnji petek v društvenih prostorih na Kersnikovi ulici. Iskreno se zahvaljujemo avtorici in avtorjema za njihov angažma. Posebna zahvala pa gre seveda tudi našim knjižnim donatorjem, založbam Litera, Modrijan, Mladinska knjiga in Društvu za širjenje filmske kulture KINO!

Natečaj se je odvijal v okviru projektov »Škratova Čitalnica« in »Aktivna sedanjost je prihodnost!«. Finančno projekta podpirata Študentska organizacija v Ljubljani ŠOU in Mestna občina Ljubljana – Urad za mladino. Projekta podpirata tudi YHD in KUD Mreža.

Zmagovalni esej Zale Zagoršek

Zmagovalni esej v dijaški kategoriji: Zala Zagoršek

Kdo smo, kje smo, kam gremo?

Pravzaprav je nekako zahtevno začeti esej kar tako, s tremi vprašanji. Najbrž zato, ker vsako zase zahteva premislek in poglobitev. Današnji svet je strukturiran tako, da večinoma sploh nimamo časa, da bi se pošteno naspali ali pa pojedli kak konkreten topel obrok pred šesto ali sedmo uro zvečer, ko smo tako ali tako že tako izčrpani, da sploh nismo več lačni.  Kaj šele, da bi se imeli čas poglobiti sami vase in poiskati tisti prvi odgovor na vprašanje »Kdo smo«. Če kdo ve, kdo je, so to zagotovo tisti »insomnijaki«,  ki tri četrtine noči prebedijo in rešujejo svet pred takšnimi ali drugačnimi tragedijami, nato pa drugo jutro »bluzijo« okoli in so še najbolj podobni živim mrličem (pred katerimi najbrž vsako noč rešujejo svet). Pa še eni vedo, kdo so. Tisti, ki večino dneva strmijo v prazno, največkrat s slušalkami v ušesih, po možnosti z nekoliko odmaknjenim, komaj opaznim nasmehom. Pa zaljubljeni. Ja, zaljubljeni vedo, kdo so. A kaj, ko je tako malo časa že za hrano, a zdaj naj bi bili pa še zaljubljeni? Kdo pa ima čas?!

Čas, čas, čas. Za vse je pomemben. In tega se še predobro zavedamo mladi, ki vsak dan lovimo minute, jih izžemamo za dodatne sekunde, teh pa ni od nikoder. Tako malo časa je, da sploh nismo živi. Živimo malodane samo za to, da bomo času ukradli čas. Ko smo še majhni, ga sicer imamo na pretek (če bi ga le znali nekako »dajati na stran«). Toda takrat nimamo tako velikih vprašanj. Velika vprašanja zahtevajo veliko časa. In vprašanje našega jaza je tako veliko, da bi potrebovali vesolje časa. Toda ne! Povprečnemu najstniku v gimnaziji, ki se trudi za koliko toliko solidne rezultate, tako primanjkuje časa, da se v pekarni odloča, ali bo vzel žemljico ali sendvič (niti slučajno slednjega, tega je treba odviti in to je potrata časa!), da ga bo tako nasitilo, da bo »dober« za naslednjih šest do osem ur. Niti približno nimamo časa razmišljati o velikih vprašanjih. In potem ponovno. Zakaj pa nimamo časa? Zato, ker želijo, da v svoje glave (poleg vseh velikih vprašanj, ki že tako zahtevajo veliko prostora) stlačimo vsako podrobnost vsake strokovne vede, ki se poučuje na gimnaziji. Tistemu, ki mi bo pošteno in prepričljivo argumentiral, kako mi bo znanje o prožnostni energiji ali pa o logaritemski funkciji ali pa o tem, kako se je nekoč Ludvik (katerikoli že) parfumiral, da je prekril svoj smrad, pomagalo pri reševanju mojega velikega vprašanja, se poklonim do tal. Kje torej tiči zajec? V grmu, bi zatrdil moj mali bratranec. No, tako je, da je največji problem sodobne družbe ta, da veliko mladih (veliko, veliko preveč mladih) ne ve, kdo so.

»Pa naj ugotovijo,« bi si marsikdo mislil. In jaz bi ga začudeno pogledala in ga vprašala, če on ve. Ne, žal. Pa ne misliti, da imamo tak problem samo mladi. Nikakor, prav nasprotno je, prava verižna reakcija. »Izgubljeni mladi (v nadaljevanju mali) ljudje« zrastejo v »izgubljene velike ljudi«, potem se generacija obrne in ker ni družbene spremembe, »izgubljeni mali ljudje« postanejo »izgubljeni veliki ljudje«. In spet in spet. In potem imamo -kaj? Tako je, potem imamo »izgubljeno družbo«. Družbo ljudi, ki tava okoli, pa sploh ne ve, od kod izhaja, kaj je njen namen (nihče namreč ni samemu sebi v namen), niti ne ve, kako se najti. Nekaj redkih je takih, ki so se našli. Pa še tisti vedo morda zgolj svoj priimek in kaj radi počnejo. Ne samo, da smo pozabili kdo smo, pozabili smo tudi, kako najti odgovor. In odgovor je pogovor. Ha! Pa še rima se!  Tako je, pozabili smo, kako se pogovarjati. Ker ni časa za pogovor. Ker se še takrat, ko najdemo minuto, raje s slušalkami odklopimo iz kaosa sveta in ugasnemo svoje senzorje zaznavnosti. To je problem današnje družbe. Nimamo časa, da bi se našli, niti ne vemo več, kako. Pravzaprav smo tako pozabili tehniko pogovora, da se niti pogovarjati ne znamo več. Ja, saj gre, boste rekli, toda do katere mere? Prišli smo do faze, kjer je že vprašanje »Kako si?« postalo tako zelo osebno, da se ga bojimo vprašati, ker se nam zdi neprijazno tako intimno posegati v sogovornikovo notranjost. Saj to ni normalno! Namesto, da bi eden drugega za začetek pogovora vprašali »Kako si?«, ga raje vprašamo »Mi posodiš ‘kuli’?«, ker se nam slednje zdi boljši izgovor za pogovor. Kdo pa še ima željo, da bi drugega vprašal po volji? Ali pa se nam zdi, da je to neumno vprašanje. Iskreno povedano, je »Kako si?« najlepše vprašanje, ki ti ga lahko nekdo zastavi. S tem pove, da mu je mar kaj čutiš, s tem ti pravzaprav pove: »Hej, tukaj sem, zate sem si vzel čas, da te poslušam, kar imaš povedati.« In kakšen odziv imamo najpogosteje? Izpljunemo tisti »V redu« in pristavimo še obratno vprašanje »Ti?«, ker ga pač iz vljudnosti moramo. Ne vem sicer zakaj, saj običajno tako ali tako ne poslušamo odgovora. In zakaj je to vprašanje »Kako si?« tako neugodno? Ker ne vemo. Ne vemo, kako smo. Kako pa bi, če ne vemo niti temeljnega odgovora na vprašanje ‘kdo smo’. Ja, tako se vzpenja problematika. Iz osebne ‘izgubljenosti’ v družbeno.

Res pa je, da nam to, da ne znamo opredeliti sebe kot osebka, torej ne poznamo odgovora na vprašanje »Kdo smo«, razkriva zelo bogat odgovor na to »Kje smo?«. Torej kje smo? Smo v vrtincu časa, v spirali, ki teče in teče, pa z njo nikoli ne pridemo do konca. Nikoli se ne ustavimo, vse bolj in bolj izgubljeni postajamo, vse bolj se oddaljujemo od bistva. Kje torej smo? Smo natančno deset let bolj oddaljeni od odgovora na vprašanje ‘kdo smo’, kot smo bili pred desetimi leti. Nikoli ne stojimo, nimamo destinacije, kjer bi se usedli, popili kavo in predebatirali povratek. Vztrajno se premikamo. Na našo nesrečo, stran od vseh odgovorov. Ni povratka, je pa končen cilj. O tem ne želim niti razmišljati. Naš cilj je praznina, robotizacija same osebnosti. Če si predstavljate naše poznavanje sebe kot življenje človeka, je to nekako takole: namesto, da bi se spoznavali vse bolj in bolj (se torej na tem področju starali, postajali modrejši), se pravzaprav mlajšamo. Z vsakim dnem se manj poznamo, z vsakim dnem smo bolj nebogljeni. V bistvu se gibamo ritensko od skorajšnjega ‘spoznanja’, nazaj proti rojstvu. Vsak otrok bo znal povedati, kaj želi postati, ko bo velik. Eni bodo gasilci, drugi bodo policisti, tretji vojaki, vse deklice bodo princeske. Kaj se potem zgodi s tem? Izgubi se. Izgubijo se naše sanje. Pravzaprav dovolimo drugim, da jih izgubijo, medtem ko jih posojamo šoli, ocenam. In kaj se zgodi s človekom brez sanj? Ni več človek. Izgubi tisto temeljno vrlino, pravzaprav že skoraj vrednoto sanjanja. Zakaj? Ker ni časa. Pa sem spet na začetku. Zanimivo, da sem v vsem tem kaosu sploh našla čas, da to pišem. No, pa sem ga le, kar je po eni strani izjemno, po drugi pa pravzaprav kar neumno. Lahko bi ga porabila drugače. Tako, recimo, da bi ugotavljala »Kdo sem«. Kakšne so moje sanje? Pravzaprav, kakšne so bile? No, se niti ne spomnim več. Sem jih verjetno kje izgubila, so mi padle iz žepa, medtem ko se mi je mudilo.

Kje so zdaj? Morda pri kakšnem otroku, ki je še človek. Pri otroku, ki še zna sanjati, ki še vedno verjame v lep, prijazen svet. Tudi jaz sem. Kje pa je zdaj ta svet? Kje smo mi? Smo v času, ko je le-ta sam (čas) tako dragocen, da ga puščamo skozi prste, čeprav mislimo, da ga le kopičimo za čase, ko ga bomo imeli čas porabiti. Pa ni tako. Pravzaprav živimo v času, ko je čas ena izmed največjih, če ne že kar največja vrednota. Čas je denar, pravijo. Pa se mi zdi, da dandanašnji primanjkuje obojega. Tako časa kot denarja. In sanj. Predvsem sanj. Toda, ni mi jasno, kako lahko ljudje denar in čas enačijo. Živimo namreč v času, ne v denarju. Res je kvaliteta življenja odvisna od denarja, ni pa samo življenje. Problematika je v tem, da vsi vidijo samo materializem. Nihče več noče objema, poljuba, če zanj ne dobi denarja. Pravzaprav je prva tista misel: »Ja, kaj pa imam od tega, če ga objamem?« No, kaj imam? Čas. Sanje, ki se rodijo z vsakim dotikom. Nimam sicer denarja, to je res, imam pa nekaj še pomembnejšega za svoj obstoj. Če bi obstajal kraj, kjer bi lahko unovčili sanje, sem prepričana, da bi veliko ljudi bilo zelo, zelo revnih. Ker v današnjem času ni časa za sanje.

Prepričana sem, da bi s sanjami lahko ugotovili, kdo smo. Skozi sanje namreč živimo. Z njimi črpamo voljo, z njimi črpamo upanje, odraščamo. Ste kdaj videli, kakšen je otroški izraz, ko ugotovi, da ni Božička? Ali zobne vile? Ste kdaj videli to? To je razočaranje. Ste kdaj videli dekle, katero zapusti fant? Tudi to je razočaranje. In kaj je še to? To je izguba sanj. In kdor enkrat izgubi sanje, jih mora znova iskati. Vsak dan, vsako sekundo jih mora graditi, pustiti jim mora, da si vzamejo čas za izgradnjo. Da nastanejo. S sanjami se človek zavaruje. Pravzaprav jih gradi zato, da jih bo potem nekdo lahko spet razsul okoli, nadrobil na koščke. Če človek sanj nima, potem se ruši sam. Ruši se njegova notranjost, zaščitni sloj odpade, lomiti se začne naš jaz.

Toda vse prepogosto ni več volje za zalivanje naših sanj, da bi zrastle. Prepogosto zaradi objokovanja zlomljenega niti ne pomislimo na to, da je to del nas. Da lahko zlomljene sanje vedno nadomestimo, jih oblepimo z lepilnim trakom, jih preoblečemo. Tako tavamo vsi goli, brez tega, kar nas dela človeške. Ker nam že od malega vcepljajo v glavo, da so naše sanje nesmiselne, da jih nikoli ne bomo zmogli uresničiti. Če bo dandanes nek mlad fant rekel, da želi biti na primer policist, bi se drugi hudobno namuznili, češ, da tam »ni denarja«. Ali pa bi v glavi ohranili misli »Kaj pa si, če si policist?«. Sama vem, kako je, če ti nekdo potolče sanje. Najpogosteje so lomilci sanj profesorji, s tistimi »Ja, ja, ti kar sanjaj« pogledi, ki so nekako kar privoščljivi. Pravijo, da v umetnosti ni denarja. Pa kaj! Vse življenje bom živela sanje. Pravzaprav, da se popravim, vse življenje bom živela! Če se danes sprehodim po ulici, koliko ljudi bo živih? Koliko ljudem bodo iskrice sijale iz oči? Koliko ljudi se bo smehljalo samim sebi. Kaj pa vi? Katera je prva stvar, na katero pomislite, ko se zjutraj zbudite? Samo premislite. Za katero smer se odločite, ko vstanete iz postelje?

Kam greste? Kam gremo vsi?  To ni določeno. Vemo, kje smo. Vemo, da smo daleč od ‘idealnega’. Toda to, kam gremo, je še vedno v naših rokah. Še vedno se lahko sami odločimo, ali bomo tekli stran od cilja ali pa se bomo ustavili, zadihali, premislili in stekli nazaj. Četudi si izgubljen, se lahko najdeš. Še vedno se lahko naučimo pogovarjati. Nikoli ni prepozno. Še vedno nismo stekli tako daleč, da ne bi videli odgovora, od katerega se oddaljujemo. Vedno se lahko obrnemo, toda potrebujemo čas. V povratku se nam ne sme muditi. Pot je razvejana in naš spomin, kako smo zablodili, ni več tako svež. Lahko se izgubimo tudi, ko tečemo proti cilju. Prepričana sem, da če si bomo vzeli čas, lahko dosežemo marsikaj. Lahko dosežemo tisto »največje«, lahko se najdemo. Pomembno je samo, da se pogovarjamo. Pomembno je, da si kdaj privoščimo skodelico čaja, dobro glasbo in mir, da sami sebe vprašamo »Kako si?«. In kasneje tudi »Kdo si?«. Moramo se ustaviti, moramo najti čas. Moramo!

Nekako takole je vse skupaj. Vsako jutro se sami odločimo, kakšen bo naš dan. Temen ali lep. Upam, da je večkrat slednje. Ker mi smo sanje in sanje so življenje in življenje je čas. Brez časa ni sanj, brez sanj ni nas. Zato je vse to tako zelo pomembno.

Zmagovalni esej Adina Crnkića

Zmagovalni študentski esej: Adin Crknić

Prekletstvo demokracije ali prispevek h kritiki študentske problematike

 I.         Uvertura v prekletstvo

»Kaj počneš sedaj, kako je s službo?« sprašujejo neznanci. »Kaj ti bo visoka izobrazba, ko nimaš kje delati,« sprašujejo prijatelji. »Podpiram tvoj študij, vendar: ali bo kakšna služba zate?« sprašuje oče.

To je le peščica vprašanj, s katerimi se moram soočati. Ostala vprašanja, ki se porajajo v moji glavi pa rajši zatrem, čeprav vedno znova skušajo ustvariti revolt in zmešnjavo z vsrkavanjem meni lastne produktivne energije. Vseeno si vedno znova skušam postaviti vprašanje: kdo je kriv za nastalo situacijo? En del možganov išče krivca v oblasti, drugi pa v nas samih in vedno bolj je očitno, da odgovora na to ni zlahka dobiti – zato sam to poimenujem prekletstvo današnje družbe, katere najbolj tipična lastnost je protislovje. Družba se deli na pozitivno in negativno. Prva ima velik potencial, zagon, optimizem, vrline in še kaj, a je po drugi strani nezmožna (re)producirati te pozitivne lastnosti. Le-to se odraža v negativnemu dojemanju in sprejemanju realnega sveta: v depresijah, stanju brezizhodnosti; skratka ni vidika boljše prihodnosti. »Kako je možno?«, se sprašujem, da nekoč pozitivna družba postane negativna. Vendar je pomembnejše vprašanje, kako to, da nihče ne reagira na negativne posledice takšne družbe? Ali ni poanta demokracije da, ko se njeni temelji(za)tresejo, se ti morajo (ponovno) utrditi? Zakaj denimo slovenska družba obsoja proteste ljudstva (kot plačane levičarje) in oblast (kot skorumpirane lopove) hkrati? Zakaj oblast strmi k statusu quo? Vsa ta vprašanja izražajo protislovja in ni daleč od resnice, da je prekletstvo v tem, da smo krivci vsi – tukaj in sedaj.

 II.                Samorefleksija in posploševanje

Žalostno je, da se dijaki, polni elana, vpisujejo na fakultete, iz njih pa odhajajo potrti, žalostni, razočarani, predvsem pa zbegani. »Čemu sem štiri leta garal, da sedaj sedim doma?« Obstajata dve rešitvi: nadaljevati ali podaljšati študij. Obstaja tudi tretja opcija, to je zaposlitev, vendar je utopična. Velika večina študentov nadaljuje študij zgolj zaradi tega, ker ne vidi druge perspektive. Ni jih malo, ki podaljšujejo študij do 26. leta, oziroma dokler jim pač zakon to omogoča. Ostali smo imeli srečo, ko smo ugledali snop svetlobe na koncu tunela in smo bili med tistimi, ki nas je vpisani študij na družboslovni fakulteti dejansko tudi veselil. Vendar je bilo veselje žal kratkotrajno – še enkrat smo bili postavljeni na realna tla: družboslovcev je preveč, denarja na fakulteti za razvoj kadrov in raziskovalnih dejavnosti ni, prosta delovna mesta so zaklenjena, odklene pa se jih zgolj za VIP (veze in poznanstva), oziroma takrat, ko je predpisano z zakonom. »OK«, sem si rekel, »tudi zame se bo našlo nekaj«. Bolj se ne bi mogel motiti. Vendar sem po padcu znova vstal in začel razmišljati: Sigurno obstaja v tej državi prostor tudi zame? Kaj če lahko kako prispevam? Tako sem se odločil, z zadostno mero samozavesti, za nadaljevanje študija na tretji stopnji. »OK, bom že: status imam, s tem bom lahko delal tudi prek študentskih napotnic«. Ponovno sem se zmotil. Kaj ni žalostno, da mora nekdo, ki pokaže voljo do nadaljevanja študija razmišljati o študentskem delu v skladiščih? S tem seveda ne trdim, da je takšno delo kaj manj vredno – navsezadnje sem tudi sam opravljal takšna študentska dela, celo z diplomo v žepu. Lahko bi mi očitali, čemu ne pošiljam prošnj. Ne pošiljam jih zato, ker krožijo zlobne govorice. Prišli smo do stopnje, ko posamezniki skrivajo, da študirajo na tretji stopnji oz. celo, da so doktorji znanosti. Tudi sam razmišljam, ali ne bi bilo bolj pametno lagati o svoji izobrazbi (zavoljo večanja možnosti za zaposlitev)? Trenutno na tretji stopnji životarim: kako naj nekdo, ki se akademsko udejstvuje, ki se trudi, ki skuša prispevati nekaj družbenoproduktivnega (v smislu prispevkov, člankov, esejev), ki prisostvuje na konferencah, najde službo v tej kvazidržavi? Veliko jih je, ki samo čakajo na priložnost, ki bi se jim ponudila v tujini. Na drugi strani pa nas je ostala peščica posameznikov – t.i. utopistov –, ki si ne želi odhoda v tujino. Navsezadnje je razlog čisto upravičen: čemu bi se izselil? Na tem mestu se znova vrnemo k pojmu demokracije. Državno zagotavljanje delovnega mesta je (postal) mit, svobodni trg pa se je izkazal za bolj utopičnega, kot če ga sploh ne bi bilo.

III.             Boj ad infinitum

Na vprašanje »v kakšni družbi si želimo živeti« je od vsega najlažje odgovoriti. Želimo si živeti v svetu brez skrbi, brez trpljenja in depresije. Želimo si postaviti svet na glavo. Nedopustno je iskati rešitev šolstva in njegovega problema v privatizaciji oziroma v brisanju mej privatnega in javnega. Nujno se je znebiti bednega občutka nemoči, občutka prekletstva, ki nas pesti. Postati moramo pozitivna družba, kajti mladi, dijaki in študentje smo gonilna sila le-te. Kaj dobrega prinese razvoju in napredku neke družbe, če se potencial za razvoj zatre praktično že v kali? Odgovora bralcu ni potrebno podati. Zato moramo, da bi to dosegli, sprejeti drastične ukrepe: 1) Popolna prepoved enačenja javnega z zasebnim. Javno naj se financira iz javnega, zasebno pa prek zasebnega financiranja. Tako eni kot drugi se imajo seveda možnost prijavljati na javne razpise; 2) Spodbujanje zaposljivosti mladih in odpiranje novih trgov. Država je sicer uvedla nekatere ukrepe na tem področju, vendar niso dovolj učinkoviti; 3) Ukinitev oz. preureditev statusa študentskega dela, predvsem zaradi zlorab in fiktivnih vpisov; 4) Poostren nadzor nad fiktivnimi vpisi. To je v osnovi provokativna teza, če vzamemo v obzir, da nekateri izmed nas drugače ne moremo delati in delovati, skratka preživeti, vendar so nujne sistematične spremembe, ki prinašajo dolgoročne pozitivne spremembe. Zgoraj navedene, so seveda zgolj nekatere iztočnice trenutnih študentskih bojev . Vendar bi poleg teh izpostavil še nekaj meni pomembnih: 1) Aktivno povezovanje in medsebojno spoznavanje vseh prekernih mladih z ostalimi prekernimi in brezposelnimi delavci; 2) Ustanavljanje samoorganizacijskih in samoupravnih delovnih komun. Ta ideal ne ponujam v smislu jugoslovanskega modela, temveč je poanta v spodbujanju solidarnosti, izmenjavi delovnih in praktičnih izkušenj med vpletenimi. Znotraj takšnih komun se ustvarjajo tudi delovna mesta, kjer bi vsak na podlagi svobodne volje sodeloval v produkcijskem procesu, glede na njegove zmožnosti in sposobnosti, ter bi na podlagi tega v skladu z njegovimi lastnimi potrebami prejel končni produkt, torej dobrine. Seveda je končni produkt relativen pojem, če na primer vzamemo izkušnje kot (nematerialno) delo. Te so neprecenljive in jih študentje krvavo potrebujemo. Odveč je pripomniti, da bi lahko obstajalo več vrst komun, odvisno od vrste in namena dela; 3) Da bi to dosegli, se moramo posvetiti predvsem izobraževanju, vendar se ne smemo posluževati avtoritativnih metod. Vsak od nas je namreč le za pedenj oddaljen od dokončnega razcveta lastnega potenciala, potrebno je samo zgolj s kapljico ali dvema namazati naša kolesja, da lahko začnejo delovati z polno paro! Ne potrebujemo avtoritarnih smernic, kaj početi in na kakšen način.

IV.             Re-solucija

Zgoraj sem zapisal, da nam tako država kot prosti trg per se ne zagotavljata delovnega mesta. To je mit, ki je v preteklosti resda deloval, a v omejeni obliki. V javnosti se prikazuje, kot da država ni potrebna in da jo je neoliberalni kapitalizem »pojedel«. V praksi pa se izkazuje ravno obratna paradigma: neoliberalni kapitalizem ne more brez ter mimo države in obratno. Prosta delovna mesta, vpise na fakultete, socialne transferje, da ne naštevam naprej, regulira predvsem in samo država, ki samo navidezno deluje pod taktiko neoliberalizma. Dejstvo je, da je neoliberalizem agresivna ideologija, ki posredno vpliva na nas in posledično kreira negativne plati družbe. Ravno tako ni naključje, da danes obstaja vedno več (tipov) bolezni, obolelih, samomorov, nasilja (v družinah), zasvojenosti (alkoholizma) itd. Vpliva tudi na nas, mlade. Ustvarja zmedo.

V tem eseju, ki sem ga ponudil v treh korakih, na praktičnem in teoretskem nivoju, ter s podajanjem lastnih izkušenj in gneva, sem svoje ugotovitve posplošil tudi na svoje sotrpine. Če je to dejanje pravilno in stanje resnično ali ne, prepuščam bralcu. Trdno pa verjamem, da nisem sam, še manj pa edini.

Pravijo, da na mladih svet stoji in ne glede na to, da se ga še komaj oklepamo, moramo premisliti o naših delovanjih, stališčih in odnosu do njega. Pomembno je tudi, da se govori ne samo o gospodarski krizi, temveč tudi o krizi vrednot. Iz tega razloga je obvezno začeti pri sebi in svoje vrednote povezovati na družbenopolitični ravni – čeravno, za začetek, utopično. Za zagon naših idej, upov in želja je nujno potreben prav ta utopični trenutek . Dober začetek, četudi ne brez težav in ovir, pomeni pol opravljene poti in obratno, slab začetek pomeni slab konec, kot je trdil že Evripid.  Na nas je, da zastavljeno pot pripeljemo do konca. Moramo se zavzeti za pravičnejšo družbo in boljšo, stabilnejšo demokracijo – lahko začnemo tukaj in sedaj, lahko začnemo študentje in dokončamo vsi skupaj. S tem naj privedem do konca svoje pisanje, končam in zažugam z močnimi besedami: Če ne more demokracija priti k nam, bomo mi prišli do demokracije!

Zmagovalni esej Žige Pavšiča

Zmagovalni esej v kategoriji “v”: Žiga Pavšič

Prvi korak

Večkrat slišimo, da se današnja kriza, v katero je naša dežela zakorakala slepa in nepripravljena bliža koncu, da jekleni prijem povsod prisotne ti. recesije počasi popušča in se nam na obzorju že nasmihajo dobri stari časi, če so dobri sploh kdaj bili. Toda takšne projekcije so prejkone namenjene množicam v usodo vdanih foteljičarjev, ki še vedno naivno upajo, da so gospodarsko-finančne krize in družbeni pretresi samo občasne prebavne težave narodov na stopnišču zgodovine, ki jih je treba le prevedriti, četudi s stisnjenimi zobmi.

Kakšna zmota.

Krize in recesije niso elementarne nesreče, kot jih rada prikazuje gospodarska in bančna elita. Daleč od tega. Tako, po domače, bi jih lahko opisali kot ofenzive zakoreninjenih elit v brezčasni razredni vojni, ko poskušajo z načrtno destabilizacijo trga ali trgov doseči reset delavskih in socialnih pravic ter pogrom vzpenjajočih se gospodarstev in s tem preventivno eliminacijo bodočih konkurenčnih elit. Da bi lahko ta proces, kot so si ga »gospodarji z ozadja« zamislili, potekal nemoteno, je treba s skrbno nadzorovanim pretokom informacij široke ljudske množice držati v umetno ustvarjeni realnosti, ki naj kot megla služi za potrditev bedastega Saint-Exupéryjevskega réka, da je bistvo očem nevidno. Toda bistvo je lahko nevidno samo tistim očem, ki si tega želijo. Osrednji pogoj za uspeh načrta je kajpak v čim večjem nadzoru medijev, ki naj znova in znova kot prednostno temo ponavljajo črne, strah zbujajoče ekonomsko-družbene scenarije in preigravanja političnih žogobrcev, ter preko vsega tega v tihi sledljivosti medijsko prestimulirane javnosti. Ker se v senci današnjega tehnološkega razvoja v tej enačbi pojavlja sitna spremenljivka v obliki interneta, ki povezuje onkraj nadzora in  širi informacije izven dosega cenzorjev, ne smejo presenečati številni poskusi njegove regulacije. Neomejena informacijska svoboda medmrežja zbuja v elitah strah, kajti le preventivno delovanje preko popolnega nadzora jim omogoča ohranjanje privilegijev in oblasti. Regulacija trga informacij pa bo po prvih, zelo nerodnih poskusih potekala vedno bolj indirektno, očem nevidno.

In ravno na subtilne, ti. korak za korakom spremembe v zakonodaji, ki kakorkoli negativno posegajo v delavske, socialne in druge pravice je treba biti zelo pozoren. To so namreč dolgoročne spremembe, katerih učinek se sešteva. Za razliko od hitrih sprememb, ki ne dopuščajo postopne adaptacije in sprožajo odkrit odpor in nasprotovanje, so počasne deležne veliko več razumevanja s strani širše družbe, toda rezultat je isti. Tega dejstva se sindikati še kako zavedajo, zato je treba biti zadržan do medijske antipropagande, ki po naročilu svojih mecenov demonizirajo nasprotovanje krnjenja pravic.

Konflikti kot eni od katalizatorjev napredka so vedno bili in vedno bodo sestavni del vsake družbe, na to dejstvo k sreči ne moremo vplivati, lahko pa se vnaprej pripravimo na izbiro njihove oblike. Družbene spremembe se odvijajo na različne načine, vzpodbujanje demokratičnih procesov, razmišljanja, izmenjevanje mnenj pa je tisti način, ki je dolgoročno produktiven. Povedano na kratko, treba je čim več razmišljati, čim več razpravljati in čim več združevati. Treba je stremeti k razvijanju teorij družbenih sistemov, v enaki meri kot že od nekdaj stremimo k tehnološkemu napredku.

Razredni konflikt je prisoten vsaj od zatona prvih plemenskih protokomunističnih skupnosti prazgodovine in je del naše družbene ter individualne stvarnosti, če si tega želimo ali ne. Vedno so bili tisti, ki so imeli več in tisti, ki so imeli manj. Ta dualnost je razredni konflikt omogočala, ga poganjala in ga poganja še naprej. Da bi se to spremenilo, bi morali kot družba narediti nov korak, ne samo spremeniti, temveč enotno ponotranjiti naše dojemanje skupnosti kot organizem, v katerem je potrošništvo omejeno na dejanske življenjske, socialne in intelektualne potrebe, kjer je primarni regulator naših dejanj naše razumevanje individualne vloge in medsebojnih odnosov v družbi. Prihodnost družbe, če želi ta izkoristiti optimalen nabor svojih potencialov, mora biti v sodelovanju raje kot tekmovanju, v združevanju in ne selekciji ciljev. Pri reševanju izzivov mora postati bratstvo učinkovitosti, kjer je aktivnost v prid vseh najprej moralno zadovoljstvo, nato dolžnost svojega slehernega člana.

Da bi to dosegli, zgolj revolucionarni prevrati ne morejo in ne smejo zadoščati. Začeti je treba z aktivnim, neke vrste interdisciplinarnim združevanjem družboslovja, ki naj z združevanjem svojih idej sestavi obliko, mehanizem in proces uvajanja takšne družbe, katere vsi notranji aspekti se bodo ujemali drug z drugim in skupaj delovali kot kolesje ure, obenem pa navznoter omogočali optimalno stopnjo osebne svobode, individualne sreče in ustvarjalnosti.

Ko si postavljamo družbene in ekonomske temelje za prihodnost, je nesmiselno ignorirati lekcije iz preteklosti. Poznamo več političnih in ekonomskih sistemov, ob tem pa je treba narediti zdravorazumski presek vseh in iz njih izluščiti pozitivne aspekte ter jih uporabiti, negativne pa zavreči. Ko govorimo o družbi, mislimo na skupnost skozi sinergijo povezanih osnovnih elementov. Osnovni element družbe pa je posameznik.

Iz tega naslova se je pred nedavnim rodil izraz demokratični ekološki socializem, s podmeno, da se v smislu političnega sistema uporabi preverjeno delujoče entitete demokratične družbe, v smislu ekonomije pa preverjene pozitivne rešitve socialističnih sistemov sveta, oboje s podlago simbioze in ekološkega ravnovesja med družbo in okoljem, ki sta predpogoj za možnost fizičnega obstoja družbe.

Sistem mora temeljiti na naslednjih komponentah:

  • pravičnost (enake pravice za vsakega posameznika),
  • zadostnost (sredstva proizvodnje morajo zadostiti življenjskim, socialnim in intelektualnim potrebam vsakega posameznika),
  • dostopnost (absolutne možnosti direktne participacije),
  • ažurnost (sprotno odzivanje na situacije),
  • naprednost (stremljenje k napredku).

V današnjem času je kot politični sistem precej čislana demokracija, saj od vseh do sedaj odkritih sistemov omogoča najvišjo stopnjo participacije. Višja kot je stopnja, tem bolje, vse do direktne demokracije. Toda aspekt direktne demokracije kot take se zdi neposrečen, saj je pri večjem številu sodelujočih razčlemba in implementacija mnenj, predlogov ter rešitev v realnem času, ki je določeni situaciji na voljo, fizično nemogoča. Družba brez definiranih vzvodov upravljanja ne more učinkovito obstajati, ker so definirana razmerja dolžnosti in pravic kohezija skupnosti, po drugi strani pa ideal reda nikoli ne sme postati substitut za osebno svobodo pri izbiri oblike participacije znotraj družbe. Zato bi bilo bolje predlagati entiteto absolutne možnosti direktne participacije, kjer je vsakomur, ne glede na osebnostne specifike zagotovljena realna možnost sodelovanja pri upravljanju družbenih entitet. Skozi vstajniško gibanje se je vzpostavila povezava različnih nehierarhičnih gibanj in iniciativ, ki skupaj tvorijo zaenkrat krhko vseslovensko vstajniško zavezništvo. Menim, da se tovrstna zavezništva naj ne samo neguje, temveč spodbuja in ustvari uradni državni organ Ljudske Skupščine, tj. fluidne skupnosti, kjer bodo zastopane vse aktivne ljudske iniciative in gibanja, preko neplačanih delegatov, ki bi se morali znotraj iniciativ in gibanj redno menjavati. Takšna Ljudska Skupščina bi bila zmožna v celoti zamenjati organ Državnega sveta RS kot drugi dom Državnega zbora, z enakimi pooblastili, z dodatno možnostjo odpoklica posameznih državnih ali občinskih uslužbencev, npr. poslancev ali županov, znotraj definiranih pogojev dela, ter možnostjo predloga vladne nezaupnice. Pristop iniciativ v Skupščino vsebinsko ne bi smel biti pogojevan z ničemer, razen v primeru, ko njihov program krši splošno sprejeta etična načela ali veljavni zakon. Sama izbira delegatov iniciativ naj bi potekala v smeri od lokalnega do državnega nivoja.

Do boljšega jutri čaka še dolga in naporna pot, a najtežji korak je bil že storjen. Rojeno je zavedanje, da trenutni družbeno-ekonomski sistem ni vzdržen, da je potreben radikalni zasuk v razmišljanju, ki mora izvirati tako iz izkušenj kot inovacij, ter najpomembneje, da v svojem iskanju boljšega nihče ni prepuščen samemu sebi. Z zavestjo, da je nastopil ključni trenutek za spremembo družbe na bolje, se lahko ljudje naslonijo drug na drugega ter tako pomnožijo moč, znanje in posledično efekt dela, kajti vrata k napredku so odprta tisti trenutek, ko se zavržejo spone preteklih navad. Vendar bi bilo tudi, če se doseže cilj boljšega družbenega sistema, naivno pričakovati, da bo tak sistem popoln. Popolnost sistema bi moral biti vedno nedosegljivi ideal in vir motivacije k cikličnim izboljšavam in prenovam same družbe.