TEKSTUALNI PROCEDURALIZMI (NOVE) DRAMATIKE IN NJENA GENEALOGIJA: Cikel kolektiva SIC! v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature: 1. srečanje, 6.4.2017, ob 20.00, v THL

Kadar govorimo o »novi dramatiki«, se nam pogosto zastavi vprašanje, kako to, da je za literarno polje »nova dramatika« njegova slepa pega? Kako to, da v aktualnem literarnem imaginariju lokalnega literarnega polja »nova dramatika« zaseda marginalno in nevidno mesto in to navkljub – ali pa prav zaradi – literarni izvirnosti, transgresivnosti (nekaterih klasičnih dramskih postulatov), dogodkovnosti pisave, političnosti pisanja in liminalnosti oziroma vztrajanja na vmesnosti med gledališčem in literaturo?

Sledili bomo dvema grobima shemama – literarni in gledališki, kakor ju je moč zaslediti v lastnih narativizacijah disciplin zato, da bi konstruirali neko svojo genealogijo. Skozi historično-prostorski kontekst se bomo lotili zainteresiranega mapiranja zgodovinskih praks, ki nam bodo pomagale misliti tekstovne proceduralizme ter epistemološke in celo ontološke premestitve (nove) dramatike.

Hkrati se bo naše raziskovanje osredinilo na nove prakse dramskega pisanja, ki skušajo reformulirati razmerje med tekstom in dogodkom, intervenirati na raven produkcije in recepcije ter razpirati vsebinske sklope, ki so imanentno politični v svojem izjavljanju. Prav zaradi tega bi lahko tovrstne prakse poimenovali s tem, kar Deleuze in Guattari imenujeta manjšinske prakse, ki to niso zaradi svoje maloštevilnosti ali marginzaliziranosti. Deleuze zapiše: „Kar definira večino, je model, ki se mu je treba pokoravati […] V nasprotju s tem manjšina nima modela, temveč je postajanje, proces”. In, kakor opominjata v delu Kafka. Za manjšinsko književnost (1995), prav te manjšinske prakse lahko kot linije bega deteritorializirajo etablirane, kanonizirane književnosti, jih ponovno reteritorializirajo, pri tem pa kreativno raztegujejo.

PRVO SREČANJE: DRAMATIKA IN FEMINIZEM

Cikel začenjamo z gostjo Simono Semenič, ki se v svojem zadnjem, še neobjavljenem dramskem besedilu polnokrvno loteva vprašanja feminizma in afirmacije ženske želje oziroma ženske seksualnosti. Ženski liki so v gledališču pogosto »spolno mutilirani«, vsekakor pa je njihova seksualnost premalo (kompleksno) ali preveč sploščeno reprezentirana, zvedena na arhetipe, kjer je ženska lahko bodisi »mati« ALI »kurba«, torej je njena seksualnost prirejena moškemu pogledu. S priznano dramatičarko se bomo pogovarjali o nujnosti feminizma v danem trenutku, njegovi korelaciji z umetniškim ustvarjanje in političnosti pisanja za oder ter nenazadnje odgovornosti režiserja_ke do politične izjave izhodiščnega dramskega teksta. Pogovor bo vodila Pia Brezavšček.

670x420_Delo_Foto-20150402163810-67496000

 

Alja Lobnik: doktorska študentka interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje Univerze v Ljubljani. Deluje kot publicistka kritičarka na Redakciji za kulturo in humanistične vede Radia Študent. V pregibu Redakcije za kulturo in humanistične vede ter KUD Anarhiv v letošnjem letu soorganizira gledališki seminar Sic!, ki se osredotoča na premišljevanje raznovrstnih pojavov sodobnih scenskih umetnosti, zlasti plesnih. V lanskem letu se je pridružila platformi Nagib na oder. Je članica Društva gledaliških kritikov in teatrologov.

Pia Brezavšček je samozaposlena v kulturi, filozofinja in umetnostna zgodovinarka. Je doktorska študentka filozofije, zanima jo presečišče filozofije in feminizma. Teoretsko in kritiško se ukvarja s sodobnim plesom in gledališčem. Je predsednica Društva za sodobni ples Slovenije in članica DGKTS. Trenutno piše kritike za Dnevnik. Soorganizira seminar Sic! Deluje tudi kot dramaturginja.

Robert Bobnič: Bivši urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent; pisec znanstvenih recenzij s področja humanistike za znanstveno revijo Družboslovne razprave; soavtor in sorežiser predstav Proslava ob 60-letnici prve številke Tribune in Saharov experience.

Rok Bozovičar: diplomant filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani; Doktorski študent književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu (pripravlja disertacijo o regionalni komparativni književnosti); sodelavec Radia Študent; samozaposlen v kulturi; član DGKTS in seminarja SIC!

Serija dogodkov se pripravlja v okviru KUD Anarhiv (program Škratova čitalnica), koncipirali pa so jo članice in člani kolektiva SIC!: Alja Lobnik, Pia Brezavšček, Robert Bobnič, Rok Bozovičar.

Reportaža: Drugo srečanje Francoskega bralnega krožka

Na drugem srečanju Francoskega bralnega krožka smo premišljevali o “objektivnem”, realističnem slogu, v katerem je pisateljica Annie Ernaux leta 1984 spisala kratek avtobiografski roman La place, ki pa paradoksalno v sebi skriva najrazličnejšo paleto čustev, ki bralcu nikakor ne uidejo. Poleg sloga smo nemalo besed namenili tudi samemu naslovu in z njim povezano sociološko platjo romana, ki obravnava avtoričino napredovanje po družbeni lestvici in njeno oddaljitev od družbenega okolja, v katerem je odraščala.
Bilo je fino, se vidimo spet marca, ko se bomo lotili romana Elise ou la vraie vie od Claire Etcherelli. A bientôt 😉
Reportažo je pripravila Aicha.
16722750_10207119707465660_3590291875089946634_o
16836128_10207119708145677_4452043871929364801_o

V kraljestvu dokumentarnega filma. Filmski esejizem, 27.2.2017

Na četrtem srečanju filmskega kluba se bomo osredotočili na temo, ki se zaradi specifične kombinatorike ponuja kot plodno izhodišče za razmišljanje o odnosu med dokumentarnim filmom in procesi samopremišljevanja.
V ta namen si bomo ogledali tudi nekaj žlahtnih del filmske esejistke in ob tem ponovili znanje, ki smo ga osvojili na prvih treh srečanjih.

Se vidimo, 27.2.2017, v MKLJ, ob 18.00.

Trinh+DVCAM4-4R

Črna karavana: projekcija in pogovor

V času meseca črnske zgodovine, t. i. »Black History Month«, bo Slovenska kinoteka v sodelovanju s Škratovo čitalnico (KUD Anarhiv) temu obeležju posvetila februarski večer skozi prizmo črnskega eksploatacijskega oz. blaxploitation filma.

Vsebinski kontekst dogodka, ki se bo zgodil 10.2., ob 20.00, v Slovenski kinoteki:

warehousehandler

V koraku s črno karavano: zgodovina, aktualnost in emancipacija

Blaxploitation oz. črnski eksploatacijski film se bolj kot filmski žanr kaže kot trenutek hollywoodskega studijskega sistema, ki se je pojavil zaradi specifičnih družbenoekonomskih prevratov v ameriški družbi konec šestdesetih. Dvig potrošniške moči, vzpon televizije, marketinga in najstniške kulture v kapitalističnem mehurčku so korakali vzporedno s pacifizmom ter protikulturo in desetletje sklenili z družbenopolitično revolucijo, ki jo je v ZDA, poleg spopadanja s travmatičnimi posledicami vietnamske vojne, pomembno zaznamovalo gibanje za državljanske pravice Afroameričanov. Prej na obrobje potisnjeni ali utišani glasovi so v okvirih popularnih kulturnih vzorcev (od glasbe do mode), katerih množični posrednik je bil tudi film, iskali glas in odsev urbanega temnopoltega pripadnika srednjega razreda.

(Novo)emancipirani del družbe je hollywoodskemu studijskemu sistemu, ki se je konec 60. let znašel v veliki krizi, prišel še kako prav. Občinstvo si je želelo ustreznejših podob, ki bi presegale enodimenzionalne stereotipizirane temnopolte filmske obraze. Tako je tudi prvi afroameriški superzvezdnik Sidney Poitier za črnsko intelektualno elito, ki je bila v danem trenutku povezana v ljudskem duhu urbanih skupnosti, obveljal za artefakt preteklega časa, filtriran skozi pogled belega človeka.

Blaxploitation je prinesel temnopolte junake in junakinje, ki so se sicer znotraj žanrskih narativov borili za srečne konce lastnih zgodb v hegemonski strukturi belega sveta. Na podlagi prvih uspešnic, neodvisnega Velekurčonov megakomad (Sweet Sweetback’s Baadasssss Song, Melvin Van Peebles, 1971) in studijskega Črni panterji v Harlemu (Cotton Comes to Harlem, Ossie Davis, 1970), je filmska industrija na klasično-kapitalističen, nujno konservativen način ustvarila vrsto uspešnic, ki so z elementom temnopoltosti (blackness) obarvali klasične žanre detektivke, grozljivke, komedije, vesterna, akcijskega filma, a tako ukalupljeni kmalu začeli dolgočasiti občinstvo in do sredine sedemdesetih izgubili udarno moč.

V tem valu se je preobrazil tudi Poitier. Njegov režiserski prvenec Črna karavana (Buck and the Preacher, 1972) je vestern z novim popularnim elementom: temnopolti junak Buck (Poitier) po koncu državljanske vojne skrbi, da karavane osvobojenih sužnjev najdejo varno pot na Zahod. Na rasističnem jugu je na njegovo glavo razpisana nagrada, zato ga preganjajo (belopolti) lovci na glave. S humornimi obrati se mu v boju pridružita Pridigar (Harry Belafonte) ter žena Ruth (Ruby Dee) in skupaj najdejo tipično johnwaynovski konec v svobodi žgočega prerijskega sonca.

Četudi Črna karavana v primerjavi z nekaterimi drugimi filmi črnskega eksploatacijskega filma ni tako brezkompromisna, je pri občinstvu doživela topel sprejem. S pretkanim obratom vesterna kot ultimativnega ameriškega žanra, ki naj bi preigraval enega utemeljitvenih mitov ameriške družbe o Divjem zahodu, Poitier izriše aktualno, a tudi širše družbenopolitično fresko ameriške družbe, zlasti mesta rase v njej.

Odločitev, da za kontekstualizacijo izbere vestern, dogajalni prostor pa umesti v čas po državljanski vojni, ko je suženjstvo odpravljeno, Poitierju omogoči vsaj dvoje: po eni strani s to izbiro opozori, da boj za enakopravnost še zdaleč ni končan, po drugi strani pa mu slednje omogoči subverzivni prevzem hegemonskega žanra belega človeka, tistega, ki je zasužnjil milijone ter izvedel genocid nativnega prebivalstva. Simbolna vključitev izključenih iz genealogije ameriške družbe v register vidnega premesti temeljne strukturne elemente ameriške genealogije – glede na to, da naj bi se Amerika razumela prav skozi vestern, kot v svoji znameniti študiji Six Guns and Society: A Structural Study of the Western iz leta 1975 trdi Will Wright.

Črno karavano
je treba razumeti znotraj turbulentnega dogajanja tistega časa, po drugi strani pa ji tako izbira vesterna kot tistega žanra, katerega priljubljenost je pregovorno ciklična, kot nabor naslovnih tematik zagotavlja neverjetno aktualnost za današnji čas, v katerem lahko spremljamo intenzivirano rasializacijsko logiko ne le v ZDA, temveč tudi v EU na ravni njenih migrantskih politik. Tako se filmski medij znova potrdi kot tista komunikacijska, predvsem pa kulturna forma, ki zmore izpričati najbolj pereče problematike neke družbene strukture, pogosto segajoče prek časa in prostora.

Anja Banko in Nina Cvar

Vir zgornjega besedila najdete tukaj.

2. sračanje Francoskega krožka: 20.2.2017

Po poteh francoske sodobne književnosti

Francoski literarni krožek

Knjižnica Šiška, v ponedeljek, 20. 2. 2017, ob 18. uri

Med januarjem in majem 2017 v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana (Enota Šiška) poteka francoski literarni krožek, kjer se enkrat na mesec pogovarjamo o enem izmed sodobnih romanov znanih francoskih pisateljic in pisateljev, ki ga določimo na predhodnem srečanju.

Beremo v izvirniku, prav tako tudi krožek praviloma poteka v francoščini, torej je namenjen vsem, ki imate solidno znanje francoskega jezika (vsaj nivo B1) in radi berete sodobno leposlovje.

Na drugem srečanju se bomo posvetili romanu La place, ki je izpod peresa Annie Ernaux izšel leta 1984 in za katerega je avtorica prejela prestižno francosko literarno nagrado Prix Renaudot.

Zaželene so predhodne prijave na naslov: aicha.boughazi.92(na)gmail.com.

LaplaceAnnieErnaux

 Francoski literarni krožek vodi študentka angleščine in francoščine, Aicha Boughazi, ki je v letu 2015/2016 vodila brezplačni francoski krožek v okviru KUD Anarhiv (Škratova čitalnica).

Uspešno v prvo srečanje Francoskega krožka v Knjižnici Šiška

1. srečanje Francoskega krožka je za nami. V ponedeljek smo v Knjižnici Šiška v prijetnem vzdušju razpredali o francoskem romanu La vie devant soi, ki je leta 1975 izšel pod umetniškim imenom Emile Ajar in prejel najstarejšo francosko literarno nagrado Prix Goncourt.
Dotaknili smo se edinstvenega avtorjevega sloga, skritih političnih konotacij in še marsičesa.

Prihodnjič se vidimo že čez slabe tri tedne, 20. februarja na istem mestu ob isti uri, 18. 00, kjer bo na sporedu roman La place, za katerega je avtorica Annie Ernaux leta 1984 prejela nagrado Prix Renaudot.

Se vidimo!

Krožek vodi Aicha Boughazi.

fr 2