Črna karavana: projekcija in pogovor

V času meseca črnske zgodovine, t. i. »Black History Month«, bo Slovenska kinoteka v sodelovanju s Škratovo čitalnico (KUD Anarhiv) temu obeležju posvetila februarski večer skozi prizmo črnskega eksploatacijskega oz. blaxploitation filma.

Vsebinski kontekst dogodka, ki se bo zgodil 10.2., ob 20.00, v Slovenski kinoteki:

warehousehandler

V koraku s črno karavano: zgodovina, aktualnost in emancipacija

Blaxploitation oz. črnski eksploatacijski film se bolj kot filmski žanr kaže kot trenutek hollywoodskega studijskega sistema, ki se je pojavil zaradi specifičnih družbenoekonomskih prevratov v ameriški družbi konec šestdesetih. Dvig potrošniške moči, vzpon televizije, marketinga in najstniške kulture v kapitalističnem mehurčku so korakali vzporedno s pacifizmom ter protikulturo in desetletje sklenili z družbenopolitično revolucijo, ki jo je v ZDA, poleg spopadanja s travmatičnimi posledicami vietnamske vojne, pomembno zaznamovalo gibanje za državljanske pravice Afroameričanov. Prej na obrobje potisnjeni ali utišani glasovi so v okvirih popularnih kulturnih vzorcev (od glasbe do mode), katerih množični posrednik je bil tudi film, iskali glas in odsev urbanega temnopoltega pripadnika srednjega razreda.

(Novo)emancipirani del družbe je hollywoodskemu studijskemu sistemu, ki se je konec 60. let znašel v veliki krizi, prišel še kako prav. Občinstvo si je želelo ustreznejših podob, ki bi presegale enodimenzionalne stereotipizirane temnopolte filmske obraze. Tako je tudi prvi afroameriški superzvezdnik Sidney Poitier za črnsko intelektualno elito, ki je bila v danem trenutku povezana v ljudskem duhu urbanih skupnosti, obveljal za artefakt preteklega časa, filtriran skozi pogled belega človeka.

Blaxploitation je prinesel temnopolte junake in junakinje, ki so se sicer znotraj žanrskih narativov borili za srečne konce lastnih zgodb v hegemonski strukturi belega sveta. Na podlagi prvih uspešnic, neodvisnega Velekurčonov megakomad (Sweet Sweetback’s Baadasssss Song, Melvin Van Peebles, 1971) in studijskega Črni panterji v Harlemu (Cotton Comes to Harlem, Ossie Davis, 1970), je filmska industrija na klasično-kapitalističen, nujno konservativen način ustvarila vrsto uspešnic, ki so z elementom temnopoltosti (blackness) obarvali klasične žanre detektivke, grozljivke, komedije, vesterna, akcijskega filma, a tako ukalupljeni kmalu začeli dolgočasiti občinstvo in do sredine sedemdesetih izgubili udarno moč.

V tem valu se je preobrazil tudi Poitier. Njegov režiserski prvenec Črna karavana (Buck and the Preacher, 1972) je vestern z novim popularnim elementom: temnopolti junak Buck (Poitier) po koncu državljanske vojne skrbi, da karavane osvobojenih sužnjev najdejo varno pot na Zahod. Na rasističnem jugu je na njegovo glavo razpisana nagrada, zato ga preganjajo (belopolti) lovci na glave. S humornimi obrati se mu v boju pridružita Pridigar (Harry Belafonte) ter žena Ruth (Ruby Dee) in skupaj najdejo tipično johnwaynovski konec v svobodi žgočega prerijskega sonca.

Četudi Črna karavana v primerjavi z nekaterimi drugimi filmi črnskega eksploatacijskega filma ni tako brezkompromisna, je pri občinstvu doživela topel sprejem. S pretkanim obratom vesterna kot ultimativnega ameriškega žanra, ki naj bi preigraval enega utemeljitvenih mitov ameriške družbe o Divjem zahodu, Poitier izriše aktualno, a tudi širše družbenopolitično fresko ameriške družbe, zlasti mesta rase v njej.

Odločitev, da za kontekstualizacijo izbere vestern, dogajalni prostor pa umesti v čas po državljanski vojni, ko je suženjstvo odpravljeno, Poitierju omogoči vsaj dvoje: po eni strani s to izbiro opozori, da boj za enakopravnost še zdaleč ni končan, po drugi strani pa mu slednje omogoči subverzivni prevzem hegemonskega žanra belega človeka, tistega, ki je zasužnjil milijone ter izvedel genocid nativnega prebivalstva. Simbolna vključitev izključenih iz genealogije ameriške družbe v register vidnega premesti temeljne strukturne elemente ameriške genealogije – glede na to, da naj bi se Amerika razumela prav skozi vestern, kot v svoji znameniti študiji Six Guns and Society: A Structural Study of the Western iz leta 1975 trdi Will Wright.

Črno karavano
je treba razumeti znotraj turbulentnega dogajanja tistega časa, po drugi strani pa ji tako izbira vesterna kot tistega žanra, katerega priljubljenost je pregovorno ciklična, kot nabor naslovnih tematik zagotavlja neverjetno aktualnost za današnji čas, v katerem lahko spremljamo intenzivirano rasializacijsko logiko ne le v ZDA, temveč tudi v EU na ravni njenih migrantskih politik. Tako se filmski medij znova potrdi kot tista komunikacijska, predvsem pa kulturna forma, ki zmore izpričati najbolj pereče problematike neke družbene strukture, pogosto segajoče prek časa in prostora.

Anja Banko in Nina Cvar

Vir zgornjega besedila najdete tukaj.