Ursula Le Guin svoje romane postavlja v izmišljene svetove (Beseda za svet je gozd, Leva roka teme, The Dispossessed), v katerih prikazuje prepletanje človeških in nečloveških stvari v skupne zgodbe, ki jih navdihuje ekofeministična okoljevarstvena ozaveščenosti, prežeta z iskanjem alternativnih političnih sistemov. V romanih osvetljuje različne vidike napredka in predlaga bivanje brez ostrih razmejitv med stvarmi v svetu. Ob bok postavlja zelo različen ideje o napredku; tiste, ki so rezultat kategorialne razmejitve med stvarmi (med človeškimi in nečloveškimi subjekti, med živo in neživo naravo), ki proizvajajo mitologije o koristnosti, hierarhiji, patriarhiji, religijah in drugih nasilnih sistemih; ter tiste, ki izhajajo iz fizikalno-tehnološkega napredka, ki so usmerjene v enakovredno distribucijo znanja in upoštevanja vseh stvari v svetu, da postanejo enakvredno upravičene do koristi, ki jo tehnologija in znanje prinašata. Le Guin preko literarnih likov razkriva nečloveške mentalne procese, ter išče besede, s katerimi bi natančno izrazila anarho-feministične etične pozicije, ki jih zaznamujejo holistični in “večpomenski” postopki.

V predavanju se bomo pogovarjale, kako lahko romane Ursule Le Guin uporabljamo kot orodja za praktično izvajanje anarho-ekofeminističnih idej ob soočanju z družbo, ki teži k okoljskem in civilizacijskem samouničenju.

Ida Hiršenfelder (1977) je arhivistka in zvočna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Zanima jo medijska arheologija, arhivi in filozofija temporalnosti. V polju zvočne umetnosti jo zanima bioakustika in mikrotonalika. Komponira eksperimentalne zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, terenskih posnetkov in računalniških manipulacij. Nastopa s psevdonimom beepblip, pod katerim je pri Založbi Kamizdat izdala samostojni zvočni album Noise for Strings (2019). Zaposlena je v +MSUM, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova kot urednica Mrežnega muzeja, repozitorija sodobne AV umetnosti. Med leti 2007 in 2013 je bila arhivistka pri projektu Postaja DIVA, Digitalni video arhiv v Centru za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana, ki vsebuje preko tisoč del slovenskih videastk in videastov. Pred tem je bila novinarka v redakciji za kulturo na časopisu Dnevnik in Radiu Študent. Še danes piše o intermedijski umetnosti, feminizmu in arhivih v različnih lokalnih in mednarodnih revijah.