Zmagovalni študentski esej: Adin Crknić

Prekletstvo demokracije ali prispevek h kritiki študentske problematike

 I.         Uvertura v prekletstvo

»Kaj počneš sedaj, kako je s službo?« sprašujejo neznanci. »Kaj ti bo visoka izobrazba, ko nimaš kje delati,« sprašujejo prijatelji. »Podpiram tvoj študij, vendar: ali bo kakšna služba zate?« sprašuje oče.

To je le peščica vprašanj, s katerimi se moram soočati. Ostala vprašanja, ki se porajajo v moji glavi pa rajši zatrem, čeprav vedno znova skušajo ustvariti revolt in zmešnjavo z vsrkavanjem meni lastne produktivne energije. Vseeno si vedno znova skušam postaviti vprašanje: kdo je kriv za nastalo situacijo? En del možganov išče krivca v oblasti, drugi pa v nas samih in vedno bolj je očitno, da odgovora na to ni zlahka dobiti – zato sam to poimenujem prekletstvo današnje družbe, katere najbolj tipična lastnost je protislovje. Družba se deli na pozitivno in negativno. Prva ima velik potencial, zagon, optimizem, vrline in še kaj, a je po drugi strani nezmožna (re)producirati te pozitivne lastnosti. Le-to se odraža v negativnemu dojemanju in sprejemanju realnega sveta: v depresijah, stanju brezizhodnosti; skratka ni vidika boljše prihodnosti. »Kako je možno?«, se sprašujem, da nekoč pozitivna družba postane negativna. Vendar je pomembnejše vprašanje, kako to, da nihče ne reagira na negativne posledice takšne družbe? Ali ni poanta demokracije da, ko se njeni temelji(za)tresejo, se ti morajo (ponovno) utrditi? Zakaj denimo slovenska družba obsoja proteste ljudstva (kot plačane levičarje) in oblast (kot skorumpirane lopove) hkrati? Zakaj oblast strmi k statusu quo? Vsa ta vprašanja izražajo protislovja in ni daleč od resnice, da je prekletstvo v tem, da smo krivci vsi – tukaj in sedaj.

 II.                Samorefleksija in posploševanje

Žalostno je, da se dijaki, polni elana, vpisujejo na fakultete, iz njih pa odhajajo potrti, žalostni, razočarani, predvsem pa zbegani. »Čemu sem štiri leta garal, da sedaj sedim doma?« Obstajata dve rešitvi: nadaljevati ali podaljšati študij. Obstaja tudi tretja opcija, to je zaposlitev, vendar je utopična. Velika večina študentov nadaljuje študij zgolj zaradi tega, ker ne vidi druge perspektive. Ni jih malo, ki podaljšujejo študij do 26. leta, oziroma dokler jim pač zakon to omogoča. Ostali smo imeli srečo, ko smo ugledali snop svetlobe na koncu tunela in smo bili med tistimi, ki nas je vpisani študij na družboslovni fakulteti dejansko tudi veselil. Vendar je bilo veselje žal kratkotrajno – še enkrat smo bili postavljeni na realna tla: družboslovcev je preveč, denarja na fakulteti za razvoj kadrov in raziskovalnih dejavnosti ni, prosta delovna mesta so zaklenjena, odklene pa se jih zgolj za VIP (veze in poznanstva), oziroma takrat, ko je predpisano z zakonom. »OK«, sem si rekel, »tudi zame se bo našlo nekaj«. Bolj se ne bi mogel motiti. Vendar sem po padcu znova vstal in začel razmišljati: Sigurno obstaja v tej državi prostor tudi zame? Kaj če lahko kako prispevam? Tako sem se odločil, z zadostno mero samozavesti, za nadaljevanje študija na tretji stopnji. »OK, bom že: status imam, s tem bom lahko delal tudi prek študentskih napotnic«. Ponovno sem se zmotil. Kaj ni žalostno, da mora nekdo, ki pokaže voljo do nadaljevanja študija razmišljati o študentskem delu v skladiščih? S tem seveda ne trdim, da je takšno delo kaj manj vredno – navsezadnje sem tudi sam opravljal takšna študentska dela, celo z diplomo v žepu. Lahko bi mi očitali, čemu ne pošiljam prošnj. Ne pošiljam jih zato, ker krožijo zlobne govorice. Prišli smo do stopnje, ko posamezniki skrivajo, da študirajo na tretji stopnji oz. celo, da so doktorji znanosti. Tudi sam razmišljam, ali ne bi bilo bolj pametno lagati o svoji izobrazbi (zavoljo večanja možnosti za zaposlitev)? Trenutno na tretji stopnji životarim: kako naj nekdo, ki se akademsko udejstvuje, ki se trudi, ki skuša prispevati nekaj družbenoproduktivnega (v smislu prispevkov, člankov, esejev), ki prisostvuje na konferencah, najde službo v tej kvazidržavi? Veliko jih je, ki samo čakajo na priložnost, ki bi se jim ponudila v tujini. Na drugi strani pa nas je ostala peščica posameznikov – t.i. utopistov –, ki si ne želi odhoda v tujino. Navsezadnje je razlog čisto upravičen: čemu bi se izselil? Na tem mestu se znova vrnemo k pojmu demokracije. Državno zagotavljanje delovnega mesta je (postal) mit, svobodni trg pa se je izkazal za bolj utopičnega, kot če ga sploh ne bi bilo.

III.             Boj ad infinitum

Na vprašanje »v kakšni družbi si želimo živeti« je od vsega najlažje odgovoriti. Želimo si živeti v svetu brez skrbi, brez trpljenja in depresije. Želimo si postaviti svet na glavo. Nedopustno je iskati rešitev šolstva in njegovega problema v privatizaciji oziroma v brisanju mej privatnega in javnega. Nujno se je znebiti bednega občutka nemoči, občutka prekletstva, ki nas pesti. Postati moramo pozitivna družba, kajti mladi, dijaki in študentje smo gonilna sila le-te. Kaj dobrega prinese razvoju in napredku neke družbe, če se potencial za razvoj zatre praktično že v kali? Odgovora bralcu ni potrebno podati. Zato moramo, da bi to dosegli, sprejeti drastične ukrepe: 1) Popolna prepoved enačenja javnega z zasebnim. Javno naj se financira iz javnega, zasebno pa prek zasebnega financiranja. Tako eni kot drugi se imajo seveda možnost prijavljati na javne razpise; 2) Spodbujanje zaposljivosti mladih in odpiranje novih trgov. Država je sicer uvedla nekatere ukrepe na tem področju, vendar niso dovolj učinkoviti; 3) Ukinitev oz. preureditev statusa študentskega dela, predvsem zaradi zlorab in fiktivnih vpisov; 4) Poostren nadzor nad fiktivnimi vpisi. To je v osnovi provokativna teza, če vzamemo v obzir, da nekateri izmed nas drugače ne moremo delati in delovati, skratka preživeti, vendar so nujne sistematične spremembe, ki prinašajo dolgoročne pozitivne spremembe. Zgoraj navedene, so seveda zgolj nekatere iztočnice trenutnih študentskih bojev . Vendar bi poleg teh izpostavil še nekaj meni pomembnih: 1) Aktivno povezovanje in medsebojno spoznavanje vseh prekernih mladih z ostalimi prekernimi in brezposelnimi delavci; 2) Ustanavljanje samoorganizacijskih in samoupravnih delovnih komun. Ta ideal ne ponujam v smislu jugoslovanskega modela, temveč je poanta v spodbujanju solidarnosti, izmenjavi delovnih in praktičnih izkušenj med vpletenimi. Znotraj takšnih komun se ustvarjajo tudi delovna mesta, kjer bi vsak na podlagi svobodne volje sodeloval v produkcijskem procesu, glede na njegove zmožnosti in sposobnosti, ter bi na podlagi tega v skladu z njegovimi lastnimi potrebami prejel končni produkt, torej dobrine. Seveda je končni produkt relativen pojem, če na primer vzamemo izkušnje kot (nematerialno) delo. Te so neprecenljive in jih študentje krvavo potrebujemo. Odveč je pripomniti, da bi lahko obstajalo več vrst komun, odvisno od vrste in namena dela; 3) Da bi to dosegli, se moramo posvetiti predvsem izobraževanju, vendar se ne smemo posluževati avtoritativnih metod. Vsak od nas je namreč le za pedenj oddaljen od dokončnega razcveta lastnega potenciala, potrebno je samo zgolj s kapljico ali dvema namazati naša kolesja, da lahko začnejo delovati z polno paro! Ne potrebujemo avtoritarnih smernic, kaj početi in na kakšen način.

IV.             Re-solucija

Zgoraj sem zapisal, da nam tako država kot prosti trg per se ne zagotavljata delovnega mesta. To je mit, ki je v preteklosti resda deloval, a v omejeni obliki. V javnosti se prikazuje, kot da država ni potrebna in da jo je neoliberalni kapitalizem »pojedel«. V praksi pa se izkazuje ravno obratna paradigma: neoliberalni kapitalizem ne more brez ter mimo države in obratno. Prosta delovna mesta, vpise na fakultete, socialne transferje, da ne naštevam naprej, regulira predvsem in samo država, ki samo navidezno deluje pod taktiko neoliberalizma. Dejstvo je, da je neoliberalizem agresivna ideologija, ki posredno vpliva na nas in posledično kreira negativne plati družbe. Ravno tako ni naključje, da danes obstaja vedno več (tipov) bolezni, obolelih, samomorov, nasilja (v družinah), zasvojenosti (alkoholizma) itd. Vpliva tudi na nas, mlade. Ustvarja zmedo.

V tem eseju, ki sem ga ponudil v treh korakih, na praktičnem in teoretskem nivoju, ter s podajanjem lastnih izkušenj in gneva, sem svoje ugotovitve posplošil tudi na svoje sotrpine. Če je to dejanje pravilno in stanje resnično ali ne, prepuščam bralcu. Trdno pa verjamem, da nisem sam, še manj pa edini.

Pravijo, da na mladih svet stoji in ne glede na to, da se ga še komaj oklepamo, moramo premisliti o naših delovanjih, stališčih in odnosu do njega. Pomembno je tudi, da se govori ne samo o gospodarski krizi, temveč tudi o krizi vrednot. Iz tega razloga je obvezno začeti pri sebi in svoje vrednote povezovati na družbenopolitični ravni – čeravno, za začetek, utopično. Za zagon naših idej, upov in želja je nujno potreben prav ta utopični trenutek . Dober začetek, četudi ne brez težav in ovir, pomeni pol opravljene poti in obratno, slab začetek pomeni slab konec, kot je trdil že Evripid.  Na nas je, da zastavljeno pot pripeljemo do konca. Moramo se zavzeti za pravičnejšo družbo in boljšo, stabilnejšo demokracijo – lahko začnemo tukaj in sedaj, lahko začnemo študentje in dokončamo vsi skupaj. S tem naj privedem do konca svoje pisanje, končam in zažugam z močnimi besedami: Če ne more demokracija priti k nam, bomo mi prišli do demokracije!