TEKSTUALNI PROCEDURALIZMI (NOVE) DRAMATIKE IN NJENA GENEALOGIJA: Cikel kolektiva SIC! v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature: 1. srečanje, 6.4.2017, ob 20.00, v THL

Kadar govorimo o »novi dramatiki«, se nam pogosto zastavi vprašanje, kako to, da je za literarno polje »nova dramatika« njegova slepa pega? Kako to, da v aktualnem literarnem imaginariju lokalnega literarnega polja »nova dramatika« zaseda marginalno in nevidno mesto in to navkljub – ali pa prav zaradi – literarni izvirnosti, transgresivnosti (nekaterih klasičnih dramskih postulatov), dogodkovnosti pisave, političnosti pisanja in liminalnosti oziroma vztrajanja na vmesnosti med gledališčem in literaturo?

Sledili bomo dvema grobima shemama – literarni in gledališki, kakor ju je moč zaslediti v lastnih narativizacijah disciplin zato, da bi konstruirali neko svojo genealogijo. Skozi historično-prostorski kontekst se bomo lotili zainteresiranega mapiranja zgodovinskih praks, ki nam bodo pomagale misliti tekstovne proceduralizme ter epistemološke in celo ontološke premestitve (nove) dramatike.

Hkrati se bo naše raziskovanje osredinilo na nove prakse dramskega pisanja, ki skušajo reformulirati razmerje med tekstom in dogodkom, intervenirati na raven produkcije in recepcije ter razpirati vsebinske sklope, ki so imanentno politični v svojem izjavljanju. Prav zaradi tega bi lahko tovrstne prakse poimenovali s tem, kar Deleuze in Guattari imenujeta manjšinske prakse, ki to niso zaradi svoje maloštevilnosti ali marginzaliziranosti. Deleuze zapiše: „Kar definira večino, je model, ki se mu je treba pokoravati […] V nasprotju s tem manjšina nima modela, temveč je postajanje, proces”. In, kakor opominjata v delu Kafka. Za manjšinsko književnost (1995), prav te manjšinske prakse lahko kot linije bega deteritorializirajo etablirane, kanonizirane književnosti, jih ponovno reteritorializirajo, pri tem pa kreativno raztegujejo.

PRVO SREČANJE: DRAMATIKA IN FEMINIZEM

Cikel začenjamo z gostjo Simono Semenič, ki se v svojem zadnjem, še neobjavljenem dramskem besedilu polnokrvno loteva vprašanja feminizma in afirmacije ženske želje oziroma ženske seksualnosti. Ženski liki so v gledališču pogosto »spolno mutilirani«, vsekakor pa je njihova seksualnost premalo (kompleksno) ali preveč sploščeno reprezentirana, zvedena na arhetipe, kjer je ženska lahko bodisi »mati« ALI »kurba«, torej je njena seksualnost prirejena moškemu pogledu. S priznano dramatičarko se bomo pogovarjali o nujnosti feminizma v danem trenutku, njegovi korelaciji z umetniškim ustvarjanje in političnosti pisanja za oder ter nenazadnje odgovornosti režiserja_ke do politične izjave izhodiščnega dramskega teksta. Pogovor bo vodila Pia Brezavšček.

670x420_Delo_Foto-20150402163810-67496000

 

Alja Lobnik: doktorska študentka interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje Univerze v Ljubljani. Deluje kot publicistka kritičarka na Redakciji za kulturo in humanistične vede Radia Študent. V pregibu Redakcije za kulturo in humanistične vede ter KUD Anarhiv v letošnjem letu soorganizira gledališki seminar Sic!, ki se osredotoča na premišljevanje raznovrstnih pojavov sodobnih scenskih umetnosti, zlasti plesnih. V lanskem letu se je pridružila platformi Nagib na oder. Je članica Društva gledaliških kritikov in teatrologov.

Pia Brezavšček je samozaposlena v kulturi, filozofinja in umetnostna zgodovinarka. Je doktorska študentka filozofije, zanima jo presečišče filozofije in feminizma. Teoretsko in kritiško se ukvarja s sodobnim plesom in gledališčem. Je predsednica Društva za sodobni ples Slovenije in članica DGKTS. Trenutno piše kritike za Dnevnik. Soorganizira seminar Sic! Deluje tudi kot dramaturginja.

Robert Bobnič: Bivši urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent; pisec znanstvenih recenzij s področja humanistike za znanstveno revijo Družboslovne razprave; soavtor in sorežiser predstav Proslava ob 60-letnici prve številke Tribune in Saharov experience.

Rok Bozovičar: diplomant filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani; Doktorski študent književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu (pripravlja disertacijo o regionalni komparativni književnosti); sodelavec Radia Študent; samozaposlen v kulturi; član DGKTS in seminarja SIC!

Serija dogodkov se pripravlja v okviru KUD Anarhiv (program Škratova čitalnica), koncipirali pa so jo članice in člani kolektiva SIC!: Alja Lobnik, Pia Brezavšček, Robert Bobnič, Rok Bozovičar.

Reportaža: Drugo srečanje Francoskega bralnega krožka

Na drugem srečanju Francoskega bralnega krožka smo premišljevali o “objektivnem”, realističnem slogu, v katerem je pisateljica Annie Ernaux leta 1984 spisala kratek avtobiografski roman La place, ki pa paradoksalno v sebi skriva najrazličnejšo paleto čustev, ki bralcu nikakor ne uidejo. Poleg sloga smo nemalo besed namenili tudi samemu naslovu in z njim povezano sociološko platjo romana, ki obravnava avtoričino napredovanje po družbeni lestvici in njeno oddaljitev od družbenega okolja, v katerem je odraščala.
Bilo je fino, se vidimo spet marca, ko se bomo lotili romana Elise ou la vraie vie od Claire Etcherelli. A bientôt 😉
Reportažo je pripravila Aicha.
16722750_10207119707465660_3590291875089946634_o
16836128_10207119708145677_4452043871929364801_o

V kraljestvu dokumentarnega filma. Filmski esejizem, 27.2.2017

Na četrtem srečanju filmskega kluba se bomo osredotočili na temo, ki se zaradi specifične kombinatorike ponuja kot plodno izhodišče za razmišljanje o odnosu med dokumentarnim filmom in procesi samopremišljevanja.
V ta namen si bomo ogledali tudi nekaj žlahtnih del filmske esejistke in ob tem ponovili znanje, ki smo ga osvojili na prvih treh srečanjih.

Se vidimo, 27.2.2017, v MKLJ, ob 18.00.

Trinh+DVCAM4-4R

Črna karavana: projekcija in pogovor

V času meseca črnske zgodovine, t. i. »Black History Month«, bo Slovenska kinoteka v sodelovanju s Škratovo čitalnico (KUD Anarhiv) temu obeležju posvetila februarski večer skozi prizmo črnskega eksploatacijskega oz. blaxploitation filma.

Vsebinski kontekst dogodka, ki se bo zgodil 10.2., ob 20.00, v Slovenski kinoteki:

warehousehandler

V koraku s črno karavano: zgodovina, aktualnost in emancipacija

Blaxploitation oz. črnski eksploatacijski film se bolj kot filmski žanr kaže kot trenutek hollywoodskega studijskega sistema, ki se je pojavil zaradi specifičnih družbenoekonomskih prevratov v ameriški družbi konec šestdesetih. Dvig potrošniške moči, vzpon televizije, marketinga in najstniške kulture v kapitalističnem mehurčku so korakali vzporedno s pacifizmom ter protikulturo in desetletje sklenili z družbenopolitično revolucijo, ki jo je v ZDA, poleg spopadanja s travmatičnimi posledicami vietnamske vojne, pomembno zaznamovalo gibanje za državljanske pravice Afroameričanov. Prej na obrobje potisnjeni ali utišani glasovi so v okvirih popularnih kulturnih vzorcev (od glasbe do mode), katerih množični posrednik je bil tudi film, iskali glas in odsev urbanega temnopoltega pripadnika srednjega razreda.

(Novo)emancipirani del družbe je hollywoodskemu studijskemu sistemu, ki se je konec 60. let znašel v veliki krizi, prišel še kako prav. Občinstvo si je želelo ustreznejših podob, ki bi presegale enodimenzionalne stereotipizirane temnopolte filmske obraze. Tako je tudi prvi afroameriški superzvezdnik Sidney Poitier za črnsko intelektualno elito, ki je bila v danem trenutku povezana v ljudskem duhu urbanih skupnosti, obveljal za artefakt preteklega časa, filtriran skozi pogled belega človeka.

Blaxploitation je prinesel temnopolte junake in junakinje, ki so se sicer znotraj žanrskih narativov borili za srečne konce lastnih zgodb v hegemonski strukturi belega sveta. Na podlagi prvih uspešnic, neodvisnega Velekurčonov megakomad (Sweet Sweetback’s Baadasssss Song, Melvin Van Peebles, 1971) in studijskega Črni panterji v Harlemu (Cotton Comes to Harlem, Ossie Davis, 1970), je filmska industrija na klasično-kapitalističen, nujno konservativen način ustvarila vrsto uspešnic, ki so z elementom temnopoltosti (blackness) obarvali klasične žanre detektivke, grozljivke, komedije, vesterna, akcijskega filma, a tako ukalupljeni kmalu začeli dolgočasiti občinstvo in do sredine sedemdesetih izgubili udarno moč.

V tem valu se je preobrazil tudi Poitier. Njegov režiserski prvenec Črna karavana (Buck and the Preacher, 1972) je vestern z novim popularnim elementom: temnopolti junak Buck (Poitier) po koncu državljanske vojne skrbi, da karavane osvobojenih sužnjev najdejo varno pot na Zahod. Na rasističnem jugu je na njegovo glavo razpisana nagrada, zato ga preganjajo (belopolti) lovci na glave. S humornimi obrati se mu v boju pridružita Pridigar (Harry Belafonte) ter žena Ruth (Ruby Dee) in skupaj najdejo tipično johnwaynovski konec v svobodi žgočega prerijskega sonca.

Četudi Črna karavana v primerjavi z nekaterimi drugimi filmi črnskega eksploatacijskega filma ni tako brezkompromisna, je pri občinstvu doživela topel sprejem. S pretkanim obratom vesterna kot ultimativnega ameriškega žanra, ki naj bi preigraval enega utemeljitvenih mitov ameriške družbe o Divjem zahodu, Poitier izriše aktualno, a tudi širše družbenopolitično fresko ameriške družbe, zlasti mesta rase v njej.

Odločitev, da za kontekstualizacijo izbere vestern, dogajalni prostor pa umesti v čas po državljanski vojni, ko je suženjstvo odpravljeno, Poitierju omogoči vsaj dvoje: po eni strani s to izbiro opozori, da boj za enakopravnost še zdaleč ni končan, po drugi strani pa mu slednje omogoči subverzivni prevzem hegemonskega žanra belega človeka, tistega, ki je zasužnjil milijone ter izvedel genocid nativnega prebivalstva. Simbolna vključitev izključenih iz genealogije ameriške družbe v register vidnega premesti temeljne strukturne elemente ameriške genealogije – glede na to, da naj bi se Amerika razumela prav skozi vestern, kot v svoji znameniti študiji Six Guns and Society: A Structural Study of the Western iz leta 1975 trdi Will Wright.

Črno karavano
je treba razumeti znotraj turbulentnega dogajanja tistega časa, po drugi strani pa ji tako izbira vesterna kot tistega žanra, katerega priljubljenost je pregovorno ciklična, kot nabor naslovnih tematik zagotavlja neverjetno aktualnost za današnji čas, v katerem lahko spremljamo intenzivirano rasializacijsko logiko ne le v ZDA, temveč tudi v EU na ravni njenih migrantskih politik. Tako se filmski medij znova potrdi kot tista komunikacijska, predvsem pa kulturna forma, ki zmore izpričati najbolj pereče problematike neke družbene strukture, pogosto segajoče prek časa in prostora.

Anja Banko in Nina Cvar

Vir zgornjega besedila najdete tukaj.

2. sračanje Francoskega krožka: 20.2.2017

Po poteh francoske sodobne književnosti

Francoski literarni krožek

Knjižnica Šiška, v ponedeljek, 20. 2. 2017, ob 18. uri

Med januarjem in majem 2017 v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana (Enota Šiška) poteka francoski literarni krožek, kjer se enkrat na mesec pogovarjamo o enem izmed sodobnih romanov znanih francoskih pisateljic in pisateljev, ki ga določimo na predhodnem srečanju.

Beremo v izvirniku, prav tako tudi krožek praviloma poteka v francoščini, torej je namenjen vsem, ki imate solidno znanje francoskega jezika (vsaj nivo B1) in radi berete sodobno leposlovje.

Na drugem srečanju se bomo posvetili romanu La place, ki je izpod peresa Annie Ernaux izšel leta 1984 in za katerega je avtorica prejela prestižno francosko literarno nagrado Prix Renaudot.

Zaželene so predhodne prijave na naslov: aicha.boughazi.92(na)gmail.com.

LaplaceAnnieErnaux

 Francoski literarni krožek vodi študentka angleščine in francoščine, Aicha Boughazi, ki je v letu 2015/2016 vodila brezplačni francoski krožek v okviru KUD Anarhiv (Škratova čitalnica).

Uspešno v prvo srečanje Francoskega krožka v Knjižnici Šiška

1. srečanje Francoskega krožka je za nami. V ponedeljek smo v Knjižnici Šiška v prijetnem vzdušju razpredali o francoskem romanu La vie devant soi, ki je leta 1975 izšel pod umetniškim imenom Emile Ajar in prejel najstarejšo francosko literarno nagrado Prix Goncourt.
Dotaknili smo se edinstvenega avtorjevega sloga, skritih političnih konotacij in še marsičesa.

Prihodnjič se vidimo že čez slabe tri tedne, 20. februarja na istem mestu ob isti uri, 18. 00, kjer bo na sporedu roman La place, za katerega je avtorica Annie Ernaux leta 1984 prejela nagrado Prix Renaudot.

Se vidimo!

Krožek vodi Aicha Boughazi.

fr 2

Filmski klub 2016/2017: povzetki srečanj in domače naloge

Tudi letos v sodelovanju s Knjižnico Šiška organiziramo Filmski klub. V letošnji sezoni se tako posvečamo dokumentarnemu filmu. Enkrat mesečno se srečujemo, spoznavamo osnove dokumentarnega filma, se pogovarjamo o filmih, beremo tekste s področja filmske, a tudi humanistične teorije. Zaenkrat smo se srečali trikrat. Spodaj objavljamo kratke povzetke posameznih srečanj, skupaj z domačimi nalogami. Če pa se nam želiš pridružiti, pridi na naš klub. Naslednje srečanje se bo zgodilo zadnji februarski ponedeljek.

Na prvem srečanju smo govorili o aktualnosti dokumentarnega filma v današnji množični produkciji podob, še posebno pozornost pa smo namenili problematizaciji »resnice« dokumentarnega filma.

V nadaljevanju smo se pomudili pri odnosu dokumentarni /igrani film, pri čemer nas je še posebej zanimal odnos do realnosti.

Da bi lažje razumeli to precej kompleksno relacijo, smo prek ogledanih primerov (Nanook of the North, High School, Thin Blue Line) navedli nekatere temeljne definicije dokumentarnega filma, med drugim smo navedli zvrsti, podzvrsti, gibanja, značilne tematike ter (zgodovinski) produkcijski vidik dokumentarnega filma.

V nadaljevanju smo tudi ugotovili, da se omenjeni odnos spreminja, kar nas je vodilo v izris zgodovinskega očrta sicer izjemno heterogene krajine dokumentarnega filma.

Na naslednjem srečanju bomo nadaljevali z zgodovinskim očrtom, toda skozi znamenito Nicholsovo tipologijo dokumentarcev.

Tokratna domača naloga, s katero bomo tudi začeli naše naslednje srečanje:

Oglej si film High School (l. 1968) in o njem zapiši nekaj besed. Če imaš čas, film primerjaj s filmom Frederick Wiseman’s At Berkeley (l. 2013) istega avtorja (lahko si ogledaš skrajšano različico).

Če imaš čas, si oglej Morrisov film Thin Blue Line (Tanka modra črta, 1988). Razmišljaj o relaciji: ustvarjalec/subjekt filma, pa o problemu konstrukcije fikcije, a v njeni relaciji do realnosti kot take v času oz. izven časa, pri čemer lahko tvoja razmišljanja uokviriš v premislek o etičnosti Morrisovega pristopa. Prav tako primerjaj sklepno dejanje filma  sklepnim dejanjem Herzogovega filma Grizzly Man (Človek grizli, 2005) – ali morda opaziš kakšno podobnost?

Če imaš čas, se v branje predlaga kratek tekst z naslovom: Z realnim se je nekaj zgodilo. Avtor: Jacques Rancière : str. 303 – 307 v Kino! 13/14. S pomočjo teksta poskušaj razmišljati o zgornjih filmskih naslovih.

///

Na drugem srečanju smo ponovili poante prvega srečanja (problem definicije dokumentarnega filma, njegova specifična pozicija v relaciji do igranega filma, vloga tehnologije, ključne “faze”, predvsem osemdeseta leta (igrani dokumentarec) in obdobje konec devetdesetih.

Srečanje smo nadaljevali z očrtom naslednjih gibanj:

-britansko dokumentarno gibanje in John Grierson (ogled primera:  – vloga gledalca oz. način njegovega razumevanje, problem reprezentacije, specifično razumevanje in politična izjava Griersona

-free cinema movement in ogled igranega filma (kot primer prečenja dokumentarnega z igranim filmom) – reprezentacija delavskega razreda, kapitalizem in VB, prehajanje med dokumentarnim in igranim

-cinéma vérité ali film resnica (primer: Jean Rouch MOI, UN NOIR) – kontekstualizacija dekolonialnih bojev, problem belega človeka kot glasu boga, estetika vs. politika oz politika estetika vs estetika politika in posledice, če se tega ne vzame v obzir — > reprodukcija kolonialne matrice in epistemologije? ; slogovni izumi in fr. novi val, zanimiva vloga določenih tehničnih ovir, ki proizvede zanimive “poetične” učinke, hkrati pa tudi “distanco”

-direktni film (primer: D.A. Pennebaker) – razlika med direktnim filmom in filmom resnice (problem etike?)

Toda, da bi razumeli širši kontekst dokumentarnega filma in njegovega specifičnega odnosa do resničnosti (tudi dogajanja konec devetdesetih), smo si pomagali s tekstom “Z realnim se je nekaj zgodilo”, ki smo ga brali na prvem srečanju.

Za tokratno “domačo nalogo” nas čaka naslednje:

  1. Razmišljamo o vlogi dokumentarnih posnetkov nekoč in danes?
  2. Oglejmo si film Moi, un noir (I, a Negro): 1958. Ob tem razmišljamo, če je še aktualen, ob tem pa seveda navajamo razloge. Lahko se spiše tudi kratko filmsko recenzijo, ki bo predhodnem dogovoru objavljena na spletni strani Škratove čitalnice. Dolžina do 2000 znakov s presledki.

///

Na tretjem filmskem klubu smo ponovili glavne poante prvega in drugega srečanja, se pogovorili o domači nalogi, v nadaljevanju pa se posvetili Nicholsovi tipologiji.

Skozi primere smo sledili Nicholsu kot utemeljitelju sodobnih študij o dokumentarnem filmu), ki pravi, da v dokumentarnem filmu in videu lahko identificiramo šest tipov reprezentacije, ki funkcionirajo kot podžanri dokumentarnega žanra:

1.Poetični: Chris Marker (San Soleil, 1982), Kenneth Anger (Scorpio Rising, 1963)

2. Participacijski (Not a Love Story (1981), Rabbit in the Moon (1999), Roger and Me (1989)

3. Observacijski (drugo predavanje: direktni film, cinema verite * 2. domača naloga)

4.Refleksivni (Mož s kamero (1929), The Thin Blue Line (1988)*, Daughter Rite, Daleč od Poljske, Surname Viet Given Name Nam (Trinh T. Minh-ha, 1989), Reassemblage (1982)

5.Performativni (Resnais: Night and Fog (1955)* (spomin, elipsa, reprezentacija nereprezentabilnega), Ngozi Onwurah in njen The Body Beautiful (1991), Zgodovina in spomin, Tajima: Kdo je bil Vinceta China (1988), Julien in delo Frantz Fanon: Black Skin/White Mask (1996), Péter Forgács in njegov World War II:Free Fall (1998) ali pa Danube Exodus (1999

6.Ekspozitorni oz. razlagalni (The Selling of the Pentagon (1971), Kenneth Clark’s Civilization in John Berger’s Ways of Seeing (1974), Joris Ivens (The Spanish Earth, 1937)

Pomembno je razumeti, da ta tipologija ni:

-utemeljena na linearni shemi

-posamezna oblika se vzpostavi kot odziv, rezultat na določeno nezadovoljstvo

-oblike lahko med seboj prehajajo

-toda produkcijo novih tipov povezati tudi s spremembi družbeno-političnih oz. zgodovinskih okoliščin

-pri vzpostaviti novega modusa ne gre za to, da je nov pristop boljši – preprosto gre za to, da gre za drugačen pristop, ki v vidno postavi prej še neviden del sveta: gre enostavno za druge poudarke in implikacije, za drugačen način razmišljanja, za drugačno ideologijo (navezava na prvem predavanju predstavljeno Rancierovo tezo o spremembi realnega )

-povezanost tudi s tehnologijo (Arriflex in Auricon kamera and snemalniki; npr. Nagra) – navezava na tezo Darka Sinka in vloge tehnologije v dokumentarnem filmu, kar smo predstavili na predavanju številka dve

SLABOSTI IN GLAVNE ZNAČILNOSTI POSAMEZNEGA TIPA:

Hollywood fikcija [prvo desetletje 20.stoletja]: fiktivne narative imaginarnih svetov —pomanjkanje „realnosti“

Poetični dokumentarec [dvajseta leta 20. stoletja]: readministriranje fragmentov sveta poetično — pomanjkanje specifičnosti, preveč abstraktno

Ekspozitorni dokumentarec [dvajseta leta 20. stoletja]: direktno naslavljanje problematičnih tem — preveč didaktično

Observacijski dokumentarec [šestdeseta leta 20.stoletja]: opustitev komentarja, uprizarjanje — problem zgodovinskosti oz. odsotnosti zgodovine, širšega konteksta

Participacijski oz. interaktivni dokumentarec [šestdeseta leta 20.stoletja]: intervju, interakcija s subjekti, raba arhivskega materiala za evokacijo zgodovine — naivnost, vsiljivost

Refleksivni dokumentarec [osemdeseta kot idealno tipska; toda 1929 Mož s kamero]: prevprašuje samo formo —preveč abstrakten

Performativni dokumentarec [osemdeseta 20. stoletja]: subjektivni vidiki — problem objektivnosti, pretirana stilističnost

3.Domača naloga 

Za kateri tip gre (ponovitev):

Filmar je v intenzivnem odnosu do posnetih družbenih akterjev, je mentor, udeleženec, tožnik in/ali provokator.  Gre za______________način reprezentacije.

Poudarjanje nevmešavanja filmskega ustvarjalca, “opuščanje” nadzora nad dogodki, ki potekajo pred kamero. Montaža je v vlogi poudarjanja vtisa živega ali realnega časa.. Uporaba sinhronega zvoka, dolgih posnetkov zavoljo umestitve dialoga in zvoka v specifični trenutek oziroma zgodovinski prostor; v najčistejši obliki gre celo za opustitev “vsevednega”  komentarja, glasbe, ki ne izvira iz samega prizora, mednapisov in celo intervjujev.  Gre za______________način reprezentacije.

Intervju predstavlja dokazno gradivo za argument, ki je posledica interakcije med filmskim ustvarjalcem in subjektom.  Gre za______________način reprezentacije.

Nepričakovane jukstapozicije, ki kljubujejo toku misli, da bi sprožile presenečenje, smeh, aktivnejši vpogled v snemano temo, lahko zajemajo grafične mednapise in nenavadna kadriranja (odtavanje kamere stran od glave govorca med intervjujem, poudarek praznega prostora med intervjujancem in intervjuvanim, kar postavlja pod vprašaj resnost samega intervjuja, ipd. To je značilnost______________načina reprezentacije.

_____________ reprezentacija temelji na komentarju, same podobe služijo za ilustracijo ali kontrast. Prevladuje nesinhron zvok. Montaža vzpostavlja in ohranja v prvi vrsti retorično in manj časovno in prostorsko kontinuiranost.

Paradigma ni razreševanje nekega problema, pač pa izčrpno opisovanje vsakdanjika. Nepremičnost kamere nakazuje njeno zavezanost neposrednemu, intimnemu in osebnemu, torej vsemu temu, kar bi lahko doživel dejanski opazovalec. Običajno gre pri  ______________načinu reprezentacije za opis sodobnega izkustva.

Prepuščenost ljudem samim, dogodkom oziroma filmski ustvarjalec opazuje tisto, kar se je odvijalo pred njim samim; snema torej v realnem času; indirektno naslavljanje, medsebojni pogovori družbenih akterjev (stopnja predstavljanja drugim), ki pa se ne obračajo direktno h kameri. Gre za______________način reprezentacije.

Pri ___________________ načinu reprezentacije gledalec običajno pričakuje, da bo zdravorazumski svet predstavljen z logično, vzročno-posledično povezavo med sekvencami in dogodki, predvsem pa, da bo film stremel k rešitvi problema ali uganke, da bo predstavil, opisal, odkrival dogodke oz. probleme. Pogosto se ustvarja občutek dramatičnega zapleta.

________________ preizprašuje aspekte t.i. spoznanja, s čimer odpira vprašanja, kaj je tisto, ki še vpliva na naše razumevanje sveta.

Paradigma »kako opisati svet«, montaža v vlogi opozarjanja na strukturo same forme, razkrivanje lastnih postopkov je značilnost ____________________ .

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

In še:

1) KRITIKA NICHOLSOVE TIPOLOGIJE: KAJ, ZAKAJ, KAKO? (V 5. POVEDIH).

2) PREBERE SE TEKST Aesthetics and Anaesthetics: Walter Benjamin’s Artwork Essay Reconsidered Susan Buck-Morss  in o njem razmišlja v navezavi na poetični dokumentarec Leni Riefenstahl, toda v odnosu do diskurza in pojavnosti Donalda Trumpa. V naslednji etapi pa se razmišlja, kako bi se posnelo dokumentarni film o “trumpizaciji”. TEKST JE DOSTOPEN tukaj. 3) Oglej si film Sans soleil (1983) za naslednje srečanje, če pa imaš čas tudi vsaj eno epizodo Bergerjevih Ways of Seeing. O obeh bomo govorili na naslednjem srečanju, ki se bo zgodilo v pond., 27.2.2017, o 18.00, na njem pa se bomo posvetili filmskemu esejizmu.

Filmski klub koordinira, izvaja (skupaj z didaktičnimi gradivi) Nina Cvar.

hdr

Nova Informativa: 27. in 28. januarja!

Sejem izobraževanja in poklicev Informativa bo 27. in 28. januarja 2017 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani že deveto leto zapovrstjo na enem mestu predstavil celovito paleto izobraževanj – od srednješolskih vse do dodiplomskih in podiplomskih programov, številne poklice, informacije o štipendijah. Prvič pa se ji pridružuje tudi dogodek na temo prostočasnih aktivnosti mladih Arena mladih.

(Pred)Informativni dan za mlade

Natanko dva tedna pred uradnimi informativnimi dnevi, ki bodo po vsej Sloveniji potekali 10. in 11. februarja, bodo mladi na 9. Informativi izobraževalne programe lahko spoznavali na enem mestu. Hkrati bodo lahko pridobili tudi različne, s poklici in izobraževanjem povezane, informacije.

Informativa je edinstven (pred)informativni dan za učence, dijake in študente, da spoznajo, katere šole oz. fakultete jim ponujajo katere programe, jih med seboj primerjajo in se odločijo, katero izmed njih bodo obiskali na informativni dan ter kam bodo nato oddali prijavnico za vpis. V letošnjem letu se predstavlja kar 20 programov iz tujine.

Med sodelujočimi na 9. Informativi bodo kot vsako leto srednje šole in šolski centri z različnih koncev Slovenije, vse štiri slovenske univerze s svojimi članicami, druge visokošolske institucije iz Slovenije in tujine, višje strokovne šole, štipenditorji, institucije, ki nudijo programe za izobraževanje odraslih, državne institucije, javni zavodi, različne nevladne organizacije ter strokovna in interesna združenja.

Letošnja novost je razširjen Park tujina, kjer se predstavljajo izobraževalni programi iz Avstrije, Danske, Francije, Hrvaške, Kanade, Madžarske, Nemčije, Rusije, Španije, Finske, Švice in ZDA. Bogat program pa organizatorji pripravljajo v izobraževalnem programu, v računalniški učilnici, prvič pa bo potekal poseben program, predstavitev deficitarnih poklicev in možnosti štipendiranja na prostoru Evropskega socialnega sklada za mlade ter program v Znanstvenem kotičku.

Na Informativi bomo tudi članice Ljubljanske mreže info točk – L’MIT. Poišči nas!

Vstop na Informativo  in Areno mladih je prost.

Več: www.informativa.si in www.dobimo.se

upload_glava_INFO17_600x174_slo

3.Filmski klub: Dokumentarec in zgodovinski svet

Na novem srečanju Filmskega kluba v okviru Škratove čitalnice in MKLJ (enota Šiška) bomo ob izbranih primerih še naprej razmišljali o povezavi med dokumentarcem in zgodovinskim svetom, pri čemer se bomo spraševali, kaj nam dokumentarci povedo ne le o svetu, v katerem živimo, temveč predvsem o nas samih.
V ta namen si bomo podrobneje ogledali znamenito razvojno teorijo Billa Nicholsa, enega od najvidnejših sodobnih teoretikov dokumentarnega filma.
Srečali se bomo 23.1.2017, v Knjižnici Šiška.
Bill-Nichols

Po poteh francoske sodobne književnosti: Francoski literarni krožek: Knjižnica Šiška, 30. januar 2017 ob 18:00

Enkrat na mesec se bomo pogovarjali o enem izmed sodobnih romanov znanih francoskih pisateljic in pisateljev. Na prvem srečanju se bomo posvetili romanu La vie devant soi (Življenje pred seboj) Émile Ajar.

Roman je prejel prestižno francosko literarno nagrado Prix Goncourt.

Krožek bo praviloma potekal v francoščini, pogoj je solidno znanje francoskega jezika (vsaj nivo B1).

Vodi Aicha Boughazi.

c2739a499d89146221771cf72bac1b33_XL