Film in filmska kritika malo drugače: kolektivna filmska kritika

Na drugi mladinski delavnici smo se filma in filmske kritike lotili nekoliko drugače. Film, natančneje Davidsonov kratki film Zmenek za kosilo, smo obravnavali kot dokument specifične skupnosti. Edinstvenost delavnice je bila izvedba kolektivne filmske kritike, ki smo jo spisali skupaj po ogledu filma (njegov ogled je omogočila platforma Open Culture). Kolektivno filmsko kritiko smo zasnovali po principu kolektivnega nadrealističnega pisanja, le da smo ga tokrat aplicirali na žanr filmske kritike. Na delavnici je tako nastalo kar pet krajših filmskih kritik, ki si jih lahko preberete spodaj, vse pa so nastale v natančno odmerjenem času, po principu zaporedja. Piski in pisci kolektivnih filmskih kritik: Katka, Kristjan, Lovro, Tit, Nina.

 

DSC_0006

 

 

Je filmska kritika stereotipov s stereotipi učinkovita?

Glasba in vizualni element vzpostavita ambient, ki spominja na klasične filme studijskega sistema, po drugi strani pa manjši detajli izdajajo realni čas in prostor filma. S tem se vzpostavi zanimiv kontrast med preteklim in sedanjim, čemur sledi tudi zasnova zgodbe, v kateri spremljamo specifične družbene konflikte, ki pa, prav zaradi načina zasnove filma, zadobijo značaj aktualnosti. Ustvarjalci film nas s tem opozorijo na percepcijo likov in družbenih protislovij, ki so očitno skozi čas ostali nespremenjeni.

Toda vseeno se zdi, da je tekom let prišlo do nekaterih družbenih sprememb. Nekdaj ločene družbene skupine se začenjajo srečevati.

Estetika filma sicer res namiguje na »zlati čas« ameriške kinematografije, a ta »zlati čas« nastopa v funkciji družbene kritike; z drugimi besedami, to kar je za nekoga »zlati čas«, za nekoga drugega ni. Samoumevnost,  s katero protagonistka predpostavlja, da temnopolti brezdomec jé njeno solato, in samoumevnost, ki brezdomca sili v to, da to sprejme, je kruta paradigmatskost nekega družbenega ustroja.

Gre za paradigmatskost, ki temelji na tem, da nekoga vključi na račun izključitve drugega. Mehanizem vključitve je torej tudi mehanizem izključitve. Oz. izključitev se reproducira prek vključitve na način specifične vključenosti. Prav ta mehanizem pa demonstrira Davidson, ki mu sicer lahko očitamo ravno tisto – navkljub lucidni in vešči rabi filmske obrti –, kar sam kritizira, to je stereotipizacijo.

In tu mislimo stereotipozacijo tako filmskega prostora, kot tudi tistega onkraj – gledalca. Slednji ali slednjemu je izbira pozicije odvzeta, glas zatiranega pa zvodeni ob nasmehih belcev srednjega razreda.

 

DSC_0007

 

Solata, stereotipi in film

Če bi film morali opisati z eno besedo, bi bila to beseda »lahkotnost«. Toda lahkotnost je le navidezna. Najboljši filmi so tisti, ki te zapeljejo, da se ti zdijo lahkotni. Seveda pa z lahkotnostjo ne mislimo, da so filmi narejeni rokohitrsko. So bolj utripanje neke vizije, ta vizija pa film kot sistem dobesedno razpre –  odpre se gledalcu in ga potegne v svoj svet. Tako ima gledalec občutek, da je v povsem drugem svetu, toda ali se tega gledalec tudi zaveda – ali se zaveda, da pluje v morju iluzije? Še več. Ali ni ta iluzija največje orožje filma?

Zmenek za kosilo svoj svet razpre precej nedvoumno. Vanj nas zvabi s konvencionalnimi liki, klasičnim zapletom, sklene pa se s simpatično moralko, ki nas res pusti nekoliko lačne. Pojedli smo samo pol solate in naredili le požirek ali dva kave.

Menda pa je lahko manj tudi več. Film lahko analiziramo tudi tako, da dogodke izoliramo in si jih predstavljamo kot serijo vinjet, v katerih nastopa belopolta gospa, predstavnica srednjega razreda, ki je ‘izzvana’  v interakcijo z njej neprepoznanim nižjim razredom, ki ga ona obravnava kot manjvrednega. Ta interakcija klimaks doseže v vinjeti s prigodo o delitvi solate, ki je ne delita le glavna lika, ampak tudi film z gledalcem.

Da pa solato ustrezno pripravimo, se moramo poglobiti v stereotipizirane like, zasnovo glasbene kulise in filmski format. Le tako bo solata tudi zares okusna, film pa ustrezno razumljen.

 

DSC_0013

 

Je karikatura lahko tudi kritična?

Prijetna orkestracija, ki v mizansceno vnese občutek topline, domačnosti. V filmski zgodovini neštetokrat viden prizor železniške postaje nas kot svojevrstno stičišče vpelje v mozaik družbenih razredov.

Železniška postaja je nasploh okolje, kjer se srečujejo ljudje z različnimi družbenimi ozadji. Film se osredotoča prav na ta vidik. Tako je ključen prizor, v katerem se srečata belopolta ženska, predstavnica srednjega sloja, ter temnopolti moški, očitno brezdomec. Med njima je takoj čutiti napetost, ki izvira iz družbeno konstruiranih razlik. Vendar pa film te razlike »zakrije«, in sicer tako, da iz njih ustvari komični prizor. A to ni edini prizor. So še druge napete interakcije, vsi nastopajoči pa slikajo širšo družbeno panoramo, napolnjeno z razrednimi in rasnimi predsodki.

Igro s predsodki lahko prvič zapazimo v prizoru, v katerem protagonistki na tla pade torbica, njena vsebina pa se raztrese. K njej pristop temnopolti moški, ki gospe želi pomagati, kar pa gospa odkloni, češ, da se ji mudi na vlak. Gospa vlak potem res zamudi, za nameček pa ugotovi, da je izgubila tudi denarnico. Z nekaj dolarji v žepu, se odloči počakati na naslednji vlak v kavarni, kjer si naroči solato.

A kmalu se izkaže, da solata ni zgolj solata. Solata bo namreč zavzela mesto narativnega pripomočka, s pomočjo katerega Davidson pokaže na strukturne linije v ameriški družbi. Že sam prizor naročanja solate vzpostavi ostro družbeno kritiko, v kateri spremljamo prepletenost rase in družbenega razreda.  Osrednji zaplet omogoči vpogled v zakulisje ameriške družbe, toda vprašati se je treba, ali je ta vpogled zares učinkovit? Ali ni morda karikiran humor, ki se ga film posluži, le način, s katerim se pasivizira gledalca?

 

DSC_0018

 

Naključij ni

Belopolta, dokaj premožna gospa, ki je zamudila vlak, in temnopolti brezdomec, predstavljata temelj zgodbe, v kateri se v ospredje podaja razredno in rasno dinamiko.

Prizor srečanja v kavarni naslavlja družbena pričakovanja in upravičenosti, ki jih sprejemamo glede na pozicijo, ki jo zasedamo znotraj družbe.

Vizualizacijo teh družbenih razmerij lahko tako spremljamo prav v prizoru v kavarni na postaji podzemne železnic, v katerem nastopata premožna belopolta gospa in temnopolti brezdomec. Avtorju filma gre nedvomno za družbeno-politični komentar, klimaks kritike pa se v omenjenem prizoru vzpostavi z značilnim postopkom ameriškega filma, t.i. rabe kadra/protikadra,kar ne moremo imeti za naključje. Z izbranim prijemom Davidson pokaže, da gre za filmsko karikaturo – osrednji protagonisti so namreč karikirani, s čimer se opozori na pertinentnost rase kot ene od osrednjih kategorij ameriške družbe.

Opozoriti pa je treba tudi na zanimivo izbiro spola, poleg rase. Niti temnopolti moški niti belopolta ženska ne zasedata tiste najbolj privilegirane družbene pozicije. Njuna sopostavitev je jasna in ni naključna.

Nič v filmu namreč ni naključno. Film je skrbno začrtan izdelek, ki ne ponudi le površinske zgodbe, ampak tudi in predvsem močno sporočilo.

 

DSC_0021

 

Film kot znanstveni pripomoček?

Črno-bel prostor. Zvok nostalgije. O, ne, spet ena prežvečena zadeva – mar bi raje izbrala Kolosej. Tam na sporedu vsaj ni didaktično umetniških filmskih podob umetnic in umetnikov, ki menijo, da podoba lahko spremeni svet na bolje. The end. Konec … Pozor! To je bila le asociacija. Danes živimo v svetu, v katerem se prodaja asociacije. Če kaj, nam je filmska industrija pokazala, da se da s prodajo asociacij dobro zaslužiti. Pojdimo k filmu, o katerem smo govorili danes …

Kratki film, ki ga je Davidson posnel v devetdesetih, po prvem večjem obratu v kontra-kulturna šestdeseta, se dokaj posrečeno poigrava z razmerji v sodobni družbi, hkrati pa lastno stereotipizacijo postavlja v ospredje pripovedi. Banalnost osrednje protagonistke (ali antagonistke) lahko služi ko lucidno ogledalo gledalcu.

Namreč, če navedemo vzporednico z gledališčem, lahko opazimo pojav odtujitvenega učinka, značilnega za Brechtove drame, saj nam Davidson like prikaže tako zelo stereotipizirano, da nam jih s tem približa kot nekakšne znanstvene pripomočke. Za te lahko rečemo, da poganjajo zgodbo, obenem pa naslovne like postavljajo na kritično razdaljo, s čimer se nam ponudi možnost uvida v socialne odnose. Prav zaradi te »dualne« zastavitve lahko film spremljamo bodisi kot lahkotno komedijo (v primeru, da se poistovetimo z liki) bodisi kot družbeno kritiko.

Samosvoja nostalgična lahkotnost filma, h kateri nedvomno prispeva tudi skrbno izbrana glasbena kulisa, skriva še mnogo več družbene kritike, ki se sklene s spoznanjem glave protagonistke – njene zmote. Toda ali bo to spoznanje tudi zares kaj spremenilo?

Slišite sladko glasbo? The End.

 

DSC_0022