Hasan Begič, vitalni 74-letnik, je na delavnici telesne vadbe pod taktirko dr. Mateje Bedenčič 26.5.2015, svojim vrstnikom z zanosom pokazal nekaj vaj, ki so jih vsi z veseljem izvajali. Kasneje, ko smo vedrili po siloviti nevihti, nas je prav tako nasmejan kot dopoldne, gospod Hasan ponovno prišel obiskat pred Kulturni center Semič, ob tem pa nas malce zaskrbljeno vprašal, če se Škratmobil že poslavlja; kasneje smo sicer izvedeli, da vsak dan prehodi kar nekaj kilometrov, doma pa tudi redno vadi.
Hasan se je rodil na Hrvaškem, blizu Karlovca, kjer je že od malih nog pridno pomagal svojemu očetu, saj so imeli veliko kmetijo. Nekega dne je prišel k njim domov gospod, ki je iskal pastirja za svojo živino. Oče je sinovemu odhodu nasprotoval, saj ga je potreboval za pomoč pri domačih opravilih. Ko je gospod odhajal na vlak, se ga je Hasan oprijel za njegov nahrbtnik, gospod ga je pogledal in ga vprašal: »Kaj greš z mano?«
Hasana je seveda skrbela očetova reakcija, a navkljub očetovim zadržkom, se je le odločil, da bo sprejel ponujeno delo, toda česar gospod Hasan ni vedel, je to, da potuje v Slovenijo, 150 km stran od njegovega doma na Hrvaškem, v Semič.
Hasan je nekaj let kot hlapec delal pri omenjenem gospodu, ki je zanj lepo skrbel; plačal mu je celo šolanje v Ljubljani; tako je bival v internatu Ivana Cankarja. Ker kasneje ni imel več denarja, da bi si plačeval šolanje, se je gospod Hasan vrnil domov, kjer se je ponovno preživljal kot pastir. Takrat je spoznal dekle, ki je kot pastirica delala na sosednjem pašniku. Z dekletom sta si bila všeč in tako sta se kmalu na skrivaj poročila in odšla na svoje. Ustvarila sta si dom, no želela sta si ga.
Hasan je potoval od Karlovca, Zagreba, Novega mesta, Celja, Jesenic in iskal delo. Tega sicer nikjer ni manjkalo, a nikjer se ni dalo dobiti stanovanj. Tako se je na koncu vrnil v Semič, kjer je hlapčeval še kot otrok, da bi si našel delo in stanovanje. Gospod Hasan je poprijel prav za vsako delo. Tako je malo delal za mlinarja in pomagal župniku. Nakar je v Hasanovo življenje vnovič vskočila usoda – ponovno je srečal gospoda iz Novega mesta, ki se ga je spomnil še iz otroštva. Ta ga je vzel k sebi v svojo zidanico, v zahvalo pa mu je Hasan pomagal pri hiši. Končno sta se gospod Hasan in njegova izvoljenka preselila, omenjeni gospod pa je Hasanu pomagal, da je pričel delati na izgradnji tovarne Iskra v Semiču.
»S skromnostjo in delavnostjo lahko dosežeš, kar si zadaš in želiš v življenju, navkljub preprekam, ki jih je treba preskočiti. Treba se je boriti in ne obupati. Danes imam hišo, družino, dva otroka, zadovoljen sem, srečen, poln zadoščenja. Začel pa sem od nič«, še doda gospod Hasan, opogumljajoč današnjo mladino prek Škratmobila.
Z gospodom Hasanom se je pogovarjal Rok.