Nagrado zmagovalnemu razmisleku v okviru Škratmobilovega natečaja smo podelili Maji Pucelj na zaključnem dogodku Škratmobila – mobilne socialno-kulturne platforme 19.10. 2015 v KC Semiču, kjer je potekala tudi okrogla miza z naslovom »Tudi Bela krajina obstaja – problemi regije in smernice za njen razvoj«.

Obrazložitev komisije nagrajenki: Maja Pucelj v razmisleku »Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine« poznavalsko, predvsem pa kritično navede ključne probleme regije, ki jih med drugim postavi v širši okvir izvajanja državnih politik. Vendar pa Maja Pucelj v svojem razmisleku ne ostane le pri shematičnem opisu. Za konkretne težave ponudi konkretne rešitve, pri tem pa gre še posebno pohvaliti njeno aktivno držo in pripravljenost za spreminjati stvari na bolje. Zavoljo tega se je komisija v sestavi izvajalca in lokalnih partnerjev odločila, da glavno nagrado podeli Maji Pucelj. 

»Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine«

Bela krajina se lahko pohvali s prečudovito pokrajino, prijaznimi ljudmi in bogato zgodovino. Vendar pa to ne zadostuje, da bi mladi lahko ostali tukaj, dobili službo in si ustvarili družino, kar je osnovni problem Bele krajine (in tudi Slovenije). Posledično prihaja do bega možganov, kljub temu, da si tako kot jaz, ogromno mladih, ki s(m)o odšli s trebuhom za kruhom iz Bele krajine, želi vrniti, se žal nima(mo) kam. Problem je na državni ravni, saj načrtovanega izobraževanja ni bilo, številne izobraževalne inštitucije so producirale kadre, ki nikomur niso potrebni. V Ljubljani se še pride do primernega dela, v Beli krajini ne. Žrtev te »demokratične« politike sem tudi sama, saj kljub vsemu znanju in izobrazbam (celo dvema magisterijema) in dejstvu, da imam tu hišo in družino, zame v Beli krajini dela ni.

Vendar pa se vrnimo k Beli krajini. Ključni problemi le-te (in morebitne rešitve), so po mojem mnenju:

• premajhna turistična ponudba in povezanost obstoječe turistične ponudbe – turizem je strateška ključna točka Bele krajine, ki bi ji bilo potrebno posvečati največ pozornosti – turizem bi moral zajeti vsa področja na ravni Bele krajine. Tu je potreben strateški plan in oseba z vizijo, ki bo vzpodbujala občinska vodstva in posameznike[1];
• premalo poudarka in vzpodbujanja inovativnosti pri mladih – v Beli krajini bi se moral odpreti kakšen center (ali pa bi za to skrbela posamezna oseba), kjer bi se vzpodbujalo in ocenjevalo inovacije, bogatejši podjetniki in občine pa bi morali namenjati sredstva za razvoj dobrih idej[2];
• pomanjkanje ustreznih transportnih poti do Bele krajine se manifestira v težji dostopnosti in posledično v manjši zainteresiranosti potencialnih investitorjev ter seveda tudi družb, ki bi preselile svojo proizvodnjo v te kraje;
• premalo število delovnih mest za mlade je logična posledica dejstva, da je v Beli krajini premajhno število podjetij, ki bi lahko zaposlovala nove kadre – omenjen problem bi se lahko rešil s privabljanjem novih investitorjev/podjetij ali pa z vzpodbujanjem inovativnosti mladih in posledično odpiranja svojih lastnih podjetij; Bela krajina bi se kljub prometnim omejitvam morala usmeriti v povečanje števila obstoječih podjetij in v povečanje števila prepoznavnih lastnih blagovnih znamk, ki jih je absolutno premalo;
• prevelika pasivnost mladih, saj zaradi nezmožnosti zaposlitve obupajo in se več ne trudijo z namenom izboljšanja trenutnega stanja. To bi lahko delno rešili s pregledom nabora brezposelnih mladih, starejših od 18 let, ugotovili, kako je njihovo znanje in kje lahko pripomorejo k izboljšanju obstoječega stanja, nato pa jih angažirali za pomoč pri napredku Bele krajine;
• in zadnje – zdaleč najbolj pomembno področje – t.j. kmetijstvo – pospeševalno službo morajo voditi ljudje, ki bodo delovali ne le v pisarni, ampak na terenu. Na posameznih kmetijah bi se morali voditi »pilotni programi«, ki bi dokazovali, da je možno ustvariti prihodek na malih površinah. Ti programi so npr. zelenjava, tobak, zdravilna zelišča, konoplja,… Ostali potencialni kmetovalci bi si lahko na teh kmetijah ogledali proizvodnjo in se prepričali o uspešnosti dela. Ljudem bi se moralo pomagati pri zagotovitvi sredstev za investicijo, pri nabavi reprodukcijskega materiala in predvsem odkupu pridelkov. V razmislek ostaja, kaj od tega naj prevzame katera služba – vsekakor pa mora organ pokrivati celotno Belo krajino.

Rešitev za hitrejši razvoj je zagotovo sodobna cestna povezava, ki je še dolgo ne bo in sposobno, gospodarsko usmerjeno občinsko vodstvo. Za zaustavitev izseljevanja ljudi in ohranjanja neporaščenih površin so potrebni ukrepi, ki bodo omogočili ljudem, da bodo z marljivim delom lahko preživeli na belokranjski kmetiji (2 do 4 ha orne zemlje), če že ni za vse delovnih mest, ki bi omogočala preživetje. Bela krajina bi predstavljala idealen kraj za življenje mladih, v kolikor bi zagotavljala zadostno število zaposlitev, tako za neizobražene kot za visoko izobražene. Vendar se vsi zavedamo, da je to žal utopija, zato je potrebno poiskati alternativne rešitve[3]. Iskreno, na vprašanje, kako vidim svojo vlogo in prihodnost v Beli krajini, ne znam odgovoriti. Z veseljem bi pomagala s svojim znanjem in voljo po delu sooblikovati prihodnost Bele krajine, vendar žal če nimaš vez in poznanstev (kar je običajno za Slovenijo), ostaneš anonimen in neprepoznaven.

[1] Boljše, da ne omenjam sramotnih cen odkupa jagenjčkov, kjer bi se dalo s celotno turistično ponudbo iztržiti veliko več itd.

[2] Ko sem bila mladi inovator in za svoje ideje dobivala nagrade, so nas na Inštitutu Jožefa Štefana povezovali s potencialnimi investitorji, usposabljali, kako predstaviti idejo itd.. Ocenjevanje idej in možnost vzpodbujanja teh idej (nenazadnje tudi finančno), je nujno za »dvig« iz krize, v katero smo zapadli že leta 2008. Inkubator Podbreznik pri Novem mestu je oddaljen in ne tako blizu ljudem, kot je kak lokalni center ali oseba, ki bi delovala skupaj z njimi.

[3] Svoje primere rešitev sem navedla zgoraj.

Maja Pucelj