Nagrado zmagovalnemu razmisleku v okviru Škratmobilovega natečaja smo podelili Maji Pucelj na zaključnem dogodku Škratmobila – mobilne socialno-kulturne platforme 19.10. 2015 v KC Semiču, kjer je potekala tudi okrogla miza z naslovom »Tudi Bela krajina obstaja – problemi regije in smernice za njen razvoj«.

Obrazložitev komisije nagrajenki: Maja Pucelj v razmisleku »Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine« poznavalsko, predvsem pa kritično navede ključne probleme regije, ki jih med drugim postavi v širši okvir izvajanja državnih politik. Vendar pa Maja Pucelj v svojem razmisleku ne ostane le pri shematičnem opisu. Za konkretne težave ponudi konkretne rešitve, pri tem pa gre še posebno pohvaliti njeno aktivno držo in pripravljenost za spreminjati stvari na bolje. Zavoljo tega se je komisija v sestavi izvajalca in lokalnih partnerjev odločila, da glavno nagrado podeli Maji Pucelj. 

»Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine«

Bela krajina se lahko pohvali s prečudovito pokrajino, prijaznimi ljudmi in bogato zgodovino. Vendar pa to ne zadostuje, da bi mladi lahko ostali tukaj, dobili službo in si ustvarili družino, kar je osnovni problem Bele krajine (in tudi Slovenije). Posledično prihaja do bega možganov, kljub temu, da si tako kot jaz, ogromno mladih, ki s(m)o odšli s trebuhom za kruhom iz Bele krajine, želi vrniti, se žal nima(mo) kam. Problem je na državni ravni, saj načrtovanega izobraževanja ni bilo, številne izobraževalne inštitucije so producirale kadre, ki nikomur niso potrebni. V Ljubljani se še pride do primernega dela, v Beli krajini ne. Žrtev te »demokratične« politike sem tudi sama, saj kljub vsemu znanju in izobrazbam (celo dvema magisterijema) in dejstvu, da imam tu hišo in družino, zame v Beli krajini dela ni.

Vendar pa se vrnimo k Beli krajini. Ključni problemi le-te (in morebitne rešitve), so po mojem mnenju:

• premajhna turistična ponudba in povezanost obstoječe turistične ponudbe – turizem je strateška ključna točka Bele krajine, ki bi ji bilo potrebno posvečati največ pozornosti – turizem bi moral zajeti vsa področja na ravni Bele krajine. Tu je potreben strateški plan in oseba z vizijo, ki bo vzpodbujala občinska vodstva in posameznike[1];
• premalo poudarka in vzpodbujanja inovativnosti pri mladih – v Beli krajini bi se moral odpreti kakšen center (ali pa bi za to skrbela posamezna oseba), kjer bi se vzpodbujalo in ocenjevalo inovacije, bogatejši podjetniki in občine pa bi morali namenjati sredstva za razvoj dobrih idej[2];
• pomanjkanje ustreznih transportnih poti do Bele krajine se manifestira v težji dostopnosti in posledično v manjši zainteresiranosti potencialnih investitorjev ter seveda tudi družb, ki bi preselile svojo proizvodnjo v te kraje;
• premalo število delovnih mest za mlade je logična posledica dejstva, da je v Beli krajini premajhno število podjetij, ki bi lahko zaposlovala nove kadre – omenjen problem bi se lahko rešil s privabljanjem novih investitorjev/podjetij ali pa z vzpodbujanjem inovativnosti mladih in posledično odpiranja svojih lastnih podjetij; Bela krajina bi se kljub prometnim omejitvam morala usmeriti v povečanje števila obstoječih podjetij in v povečanje števila prepoznavnih lastnih blagovnih znamk, ki jih je absolutno premalo;
• prevelika pasivnost mladih, saj zaradi nezmožnosti zaposlitve obupajo in se več ne trudijo z namenom izboljšanja trenutnega stanja. To bi lahko delno rešili s pregledom nabora brezposelnih mladih, starejših od 18 let, ugotovili, kako je njihovo znanje in kje lahko pripomorejo k izboljšanju obstoječega stanja, nato pa jih angažirali za pomoč pri napredku Bele krajine;
• in zadnje – zdaleč najbolj pomembno področje – t.j. kmetijstvo – pospeševalno službo morajo voditi ljudje, ki bodo delovali ne le v pisarni, ampak na terenu. Na posameznih kmetijah bi se morali voditi »pilotni programi«, ki bi dokazovali, da je možno ustvariti prihodek na malih površinah. Ti programi so npr. zelenjava, tobak, zdravilna zelišča, konoplja,… Ostali potencialni kmetovalci bi si lahko na teh kmetijah ogledali proizvodnjo in se prepričali o uspešnosti dela. Ljudem bi se moralo pomagati pri zagotovitvi sredstev za investicijo, pri nabavi reprodukcijskega materiala in predvsem odkupu pridelkov. V razmislek ostaja, kaj od tega naj prevzame katera služba – vsekakor pa mora organ pokrivati celotno Belo krajino.

Rešitev za hitrejši razvoj je zagotovo sodobna cestna povezava, ki je še dolgo ne bo in sposobno, gospodarsko usmerjeno občinsko vodstvo. Za zaustavitev izseljevanja ljudi in ohranjanja neporaščenih površin so potrebni ukrepi, ki bodo omogočili ljudem, da bodo z marljivim delom lahko preživeli na belokranjski kmetiji (2 do 4 ha orne zemlje), če že ni za vse delovnih mest, ki bi omogočala preživetje. Bela krajina bi predstavljala idealen kraj za življenje mladih, v kolikor bi zagotavljala zadostno število zaposlitev, tako za neizobražene kot za visoko izobražene. Vendar se vsi zavedamo, da je to žal utopija, zato je potrebno poiskati alternativne rešitve[3]. Iskreno, na vprašanje, kako vidim svojo vlogo in prihodnost v Beli krajini, ne znam odgovoriti. Z veseljem bi pomagala s svojim znanjem in voljo po delu sooblikovati prihodnost Bele krajine, vendar žal če nimaš vez in poznanstev (kar je običajno za Slovenijo), ostaneš anonimen in neprepoznaven.

[1] Boljše, da ne omenjam sramotnih cen odkupa jagenjčkov, kjer bi se dalo s celotno turistično ponudbo iztržiti veliko več itd.

[2] Ko sem bila mladi inovator in za svoje ideje dobivala nagrade, so nas na Inštitutu Jožefa Štefana povezovali s potencialnimi investitorji, usposabljali, kako predstaviti idejo itd.. Ocenjevanje idej in možnost vzpodbujanja teh idej (nenazadnje tudi finančno), je nujno za »dvig« iz krize, v katero smo zapadli že leta 2008. Inkubator Podbreznik pri Novem mestu je oddaljen in ne tako blizu ljudem, kot je kak lokalni center ali oseba, ki bi delovala skupaj z njimi.

[3] Svoje primere rešitev sem navedla zgoraj.

Maja Pucelj

Škratmobilovo okroglo mizo, organizirano 19.10.2015 v KC Semič, je Alenka Tomašič, moderatorka dogodka, odprla z zastavitvijo vprašanja o stanju mladih v regiji, a tudi v širšem, splošnem oziru. Dr. Milko Poštrak s Fakultete za socialno delo je na zastavljeno vprašanje odgovoril, da so vsled vzpona neoliberalne paradigme najbolj na udaru prav mladi. Nasploh so se sogovorniki strinjali, da je mladina ena največjih žrtev t.i. neoliberalizma.

V nadaljevanju se je pogovor gibal okoli koncepta socialne države kot podporne platforme, v zvezi s katero je dr. Poštrak dejal, da se je treba seveda vprašati po vlogi, ki naj jo igra država kot taka.

Sogovorniki so se prav tako strinjali, da je za iskanje rešitev potrebno poznati in razumeti kontekst. Tako ni naključje, da se je diskusija usmerila v premislek o vzgoji, med drugim tudi o različnih vzgojnih prijemih, pri čemer se je debata osredinila tudi na problematizacijo permisivne vzgoje, a tudi na neopaternalistično vzgojo kot reakcijo na permisivno vzgojo.

Sogovorniki z moderatorko, Alenko Tomašič, so se tako strinjali, da morajo biti starši zavezniki otrok in mladine, ob čemer so poudarjali, sledeč dr. Poštraku, pomen t.i. participatornih vzgojnih pristopov, s čimer se je še posebej strinjal gospod Darko Kočevar, vodja projektov KUD Zlata Skledica, nekdanji dolgoletni ravnatelj na podružnični šoli v Griblja, ki je med drugim problematiziral neustrezno politiko varčevanja. Gospod Kočevar je prav tako opozoril na krizo šolstva (kar je povezano z izgubo delovnih mest in z begom možganov), dotaknil pa se je tudi nekaterih značilnosti današnje mladine.

V zvezi s problemom šolstva se je oglasilo tudi občinstvo, ki je opozorilo na zmanjšan vpis v osnovnošolsko izobraževanje, predvsem pa na problem prepolovitve t.i. srednjega šolstva v regiji. Vsi navzoči so strinjali, da zapiranje šol pomeni umiranje skupnosti, kar je seveda nedopustno.

Med drugim se je okrogla miza dotaknila tudi funkcije socialnih delavk in socialnih delavcev, pri čemer so bili sogovorniki kritični do birokratizacije, s katero se na vsakodnevni bazi soočajo socialni delavci.

Sogovorniki so postregli tudi s statističnimi podatki o nezaposlenosti med mladimi. Gospod Zorko Škvor, podsekretar na Uradu RS za mladino, je opozoril, da je vsak četrti med nezaposlenimi prav mlad človek. Gospod Škvor je izpostavil tudi pomen in vlogo izobraževanja, in sicer v smislu vključitve mladih v t.i. uradne izobraževalne procese. Gospod Škvor je med drugim izpostavil tudi problematiko opredelitve mladine kot sociološke kategorije, prav tako pa je naštel različne instrumente za izboljševanje stanja mladine v Sloveniji. Vsekakor se je strinjal z ocenami in ugotovitvami dr. Poštraka, da je najbolj na udaru, kar se tiče ekonomsko-gospodarskega stanja, generacija, stara med 30 in 35 leti.

Alenka Tomašič je med drugim postregla z alarmantnimi podatki, po katerih je kar 50% mladih v Črnomlju in Metliki brezposelnih. Klemen Vitkovič, predsednik Mladinskega centra Bit, pa je na dane številke odgovoril, da z mladimi seveda nič narobe, je pa narobe s sistemom!

Diskusija se je med drugim dotaknila tudi relacije med Novim mestom in Belo krajino, pa relacije med Ljubljano in Belo krajino.

Tekom okrogle mize so se v debate vključevale tudi obiskovalke in obiskovalci. Tako so se vsi skupaj strinjali, da je potrebno razvite mehanizme:

1. ki bi znali prepoznati specifike mladine v njeni iniciativnosti,
2. potrebno je kritično oceniti problem centralizacije oz. proizvajanja periferizacije na relacijah Lj/BK, Novo mesto/Bela krajina, saj gre za proces, ki ima hude posledice za regijo,
3. razvijati je potrebno ustrezne prometne povezave,
4. ker manjka psihosocialnih služb oz. mehanizmov, je nujno potrebno povečati njihov obseg,
5. razvijati mehanizme zagonskih sredstev – tudi na ravni občinskih sredstev,
6. potrebno je biti usmerjen v evropska sredstva oz. v širše evropske mreže financiranja,
7. razmisliti je potrebno o politični reprezentaciji: voditi drugačno, bolj aktivno politiko,
8. zahtevati platformo za olajšanje poti za inovacije – kot je primer podjetniškega inkubatorja, zlasti po izgubi tisočih delovnih mest po propadu industrij,
9. razvijati nove oblike podjetništva: turizem, ekološko kmetijstvo ipd.,
10. razvijati institucionalno podstat,
11. zaustaviti beg možganov in tako ne dopustiti zapiranje šol,
12. vzpodbujati platformo, ki bi podpirala različne aktivnosti, zlasti pa paradigmo “stopiti skupaj” z entuziazmom.