Nagrado zmagovalnemu razmisleku v okviru Škratmobilovega natečaja smo podelili Maji Pucelj na zaključnem dogodku Škratmobila – mobilne socialno-kulturne platforme 19.10. 2015 v KC Semiču, kjer je potekala tudi okrogla miza z naslovom »Tudi Bela krajina obstaja – problemi regije in smernice za njen razvoj«.

Obrazložitev komisije nagrajenki: Maja Pucelj v razmisleku »Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine« poznavalsko, predvsem pa kritično navede ključne probleme regije, ki jih med drugim postavi v širši okvir izvajanja državnih politik. Vendar pa Maja Pucelj v svojem razmisleku ne ostane le pri shematičnem opisu. Za konkretne težave ponudi konkretne rešitve, pri tem pa gre še posebno pohvaliti njeno aktivno držo in pripravljenost za spreminjati stvari na bolje. Zavoljo tega se je komisija v sestavi izvajalca in lokalnih partnerjev odločila, da glavno nagrado podeli Maji Pucelj. 

»Tudi Bela krajina obstaja – kako vidim Belo krajino in kaj si želim od Bele krajine«

Bela krajina se lahko pohvali s prečudovito pokrajino, prijaznimi ljudmi in bogato zgodovino. Vendar pa to ne zadostuje, da bi mladi lahko ostali tukaj, dobili službo in si ustvarili družino, kar je osnovni problem Bele krajine (in tudi Slovenije). Posledično prihaja do bega možganov, kljub temu, da si tako kot jaz, ogromno mladih, ki s(m)o odšli s trebuhom za kruhom iz Bele krajine, želi vrniti, se žal nima(mo) kam. Problem je na državni ravni, saj načrtovanega izobraževanja ni bilo, številne izobraževalne inštitucije so producirale kadre, ki nikomur niso potrebni. V Ljubljani se še pride do primernega dela, v Beli krajini ne. Žrtev te »demokratične« politike sem tudi sama, saj kljub vsemu znanju in izobrazbam (celo dvema magisterijema) in dejstvu, da imam tu hišo in družino, zame v Beli krajini dela ni.

Vendar pa se vrnimo k Beli krajini. Ključni problemi le-te (in morebitne rešitve), so po mojem mnenju:

• premajhna turistična ponudba in povezanost obstoječe turistične ponudbe – turizem je strateška ključna točka Bele krajine, ki bi ji bilo potrebno posvečati največ pozornosti – turizem bi moral zajeti vsa področja na ravni Bele krajine. Tu je potreben strateški plan in oseba z vizijo, ki bo vzpodbujala občinska vodstva in posameznike[1];
• premalo poudarka in vzpodbujanja inovativnosti pri mladih – v Beli krajini bi se moral odpreti kakšen center (ali pa bi za to skrbela posamezna oseba), kjer bi se vzpodbujalo in ocenjevalo inovacije, bogatejši podjetniki in občine pa bi morali namenjati sredstva za razvoj dobrih idej[2];
• pomanjkanje ustreznih transportnih poti do Bele krajine se manifestira v težji dostopnosti in posledično v manjši zainteresiranosti potencialnih investitorjev ter seveda tudi družb, ki bi preselile svojo proizvodnjo v te kraje;
• premalo število delovnih mest za mlade je logična posledica dejstva, da je v Beli krajini premajhno število podjetij, ki bi lahko zaposlovala nove kadre – omenjen problem bi se lahko rešil s privabljanjem novih investitorjev/podjetij ali pa z vzpodbujanjem inovativnosti mladih in posledično odpiranja svojih lastnih podjetij; Bela krajina bi se kljub prometnim omejitvam morala usmeriti v povečanje števila obstoječih podjetij in v povečanje števila prepoznavnih lastnih blagovnih znamk, ki jih je absolutno premalo;
• prevelika pasivnost mladih, saj zaradi nezmožnosti zaposlitve obupajo in se več ne trudijo z namenom izboljšanja trenutnega stanja. To bi lahko delno rešili s pregledom nabora brezposelnih mladih, starejših od 18 let, ugotovili, kako je njihovo znanje in kje lahko pripomorejo k izboljšanju obstoječega stanja, nato pa jih angažirali za pomoč pri napredku Bele krajine;
• in zadnje – zdaleč najbolj pomembno področje – t.j. kmetijstvo – pospeševalno službo morajo voditi ljudje, ki bodo delovali ne le v pisarni, ampak na terenu. Na posameznih kmetijah bi se morali voditi »pilotni programi«, ki bi dokazovali, da je možno ustvariti prihodek na malih površinah. Ti programi so npr. zelenjava, tobak, zdravilna zelišča, konoplja,… Ostali potencialni kmetovalci bi si lahko na teh kmetijah ogledali proizvodnjo in se prepričali o uspešnosti dela. Ljudem bi se moralo pomagati pri zagotovitvi sredstev za investicijo, pri nabavi reprodukcijskega materiala in predvsem odkupu pridelkov. V razmislek ostaja, kaj od tega naj prevzame katera služba – vsekakor pa mora organ pokrivati celotno Belo krajino.

Rešitev za hitrejši razvoj je zagotovo sodobna cestna povezava, ki je še dolgo ne bo in sposobno, gospodarsko usmerjeno občinsko vodstvo. Za zaustavitev izseljevanja ljudi in ohranjanja neporaščenih površin so potrebni ukrepi, ki bodo omogočili ljudem, da bodo z marljivim delom lahko preživeli na belokranjski kmetiji (2 do 4 ha orne zemlje), če že ni za vse delovnih mest, ki bi omogočala preživetje. Bela krajina bi predstavljala idealen kraj za življenje mladih, v kolikor bi zagotavljala zadostno število zaposlitev, tako za neizobražene kot za visoko izobražene. Vendar se vsi zavedamo, da je to žal utopija, zato je potrebno poiskati alternativne rešitve[3]. Iskreno, na vprašanje, kako vidim svojo vlogo in prihodnost v Beli krajini, ne znam odgovoriti. Z veseljem bi pomagala s svojim znanjem in voljo po delu sooblikovati prihodnost Bele krajine, vendar žal če nimaš vez in poznanstev (kar je običajno za Slovenijo), ostaneš anonimen in neprepoznaven.

[1] Boljše, da ne omenjam sramotnih cen odkupa jagenjčkov, kjer bi se dalo s celotno turistično ponudbo iztržiti veliko več itd.

[2] Ko sem bila mladi inovator in za svoje ideje dobivala nagrade, so nas na Inštitutu Jožefa Štefana povezovali s potencialnimi investitorji, usposabljali, kako predstaviti idejo itd.. Ocenjevanje idej in možnost vzpodbujanja teh idej (nenazadnje tudi finančno), je nujno za »dvig« iz krize, v katero smo zapadli že leta 2008. Inkubator Podbreznik pri Novem mestu je oddaljen in ne tako blizu ljudem, kot je kak lokalni center ali oseba, ki bi delovala skupaj z njimi.

[3] Svoje primere rešitev sem navedla zgoraj.

Maja Pucelj

Škratmobilovo okroglo mizo, organizirano 19.10.2015 v KC Semič, je Alenka Tomašič, moderatorka dogodka, odprla z zastavitvijo vprašanja o stanju mladih v regiji, a tudi v širšem, splošnem oziru. Dr. Milko Poštrak s Fakultete za socialno delo je na zastavljeno vprašanje odgovoril, da so vsled vzpona neoliberalne paradigme najbolj na udaru prav mladi. Nasploh so se sogovorniki strinjali, da je mladina ena največjih žrtev t.i. neoliberalizma.

V nadaljevanju se je pogovor gibal okoli koncepta socialne države kot podporne platforme, v zvezi s katero je dr. Poštrak dejal, da se je treba seveda vprašati po vlogi, ki naj jo igra država kot taka.

Sogovorniki so se prav tako strinjali, da je za iskanje rešitev potrebno poznati in razumeti kontekst. Tako ni naključje, da se je diskusija usmerila v premislek o vzgoji, med drugim tudi o različnih vzgojnih prijemih, pri čemer se je debata osredinila tudi na problematizacijo permisivne vzgoje, a tudi na neopaternalistično vzgojo kot reakcijo na permisivno vzgojo.

Sogovorniki z moderatorko, Alenko Tomašič, so se tako strinjali, da morajo biti starši zavezniki otrok in mladine, ob čemer so poudarjali, sledeč dr. Poštraku, pomen t.i. participatornih vzgojnih pristopov, s čimer se je še posebej strinjal gospod Darko Kočevar, vodja projektov KUD Zlata Skledica, nekdanji dolgoletni ravnatelj na podružnični šoli v Griblja, ki je med drugim problematiziral neustrezno politiko varčevanja. Gospod Kočevar je prav tako opozoril na krizo šolstva (kar je povezano z izgubo delovnih mest in z begom možganov), dotaknil pa se je tudi nekaterih značilnosti današnje mladine.

V zvezi s problemom šolstva se je oglasilo tudi občinstvo, ki je opozorilo na zmanjšan vpis v osnovnošolsko izobraževanje, predvsem pa na problem prepolovitve t.i. srednjega šolstva v regiji. Vsi navzoči so strinjali, da zapiranje šol pomeni umiranje skupnosti, kar je seveda nedopustno.

Med drugim se je okrogla miza dotaknila tudi funkcije socialnih delavk in socialnih delavcev, pri čemer so bili sogovorniki kritični do birokratizacije, s katero se na vsakodnevni bazi soočajo socialni delavci.

Sogovorniki so postregli tudi s statističnimi podatki o nezaposlenosti med mladimi. Gospod Zorko Škvor, podsekretar na Uradu RS za mladino, je opozoril, da je vsak četrti med nezaposlenimi prav mlad človek. Gospod Škvor je izpostavil tudi pomen in vlogo izobraževanja, in sicer v smislu vključitve mladih v t.i. uradne izobraževalne procese. Gospod Škvor je med drugim izpostavil tudi problematiko opredelitve mladine kot sociološke kategorije, prav tako pa je naštel različne instrumente za izboljševanje stanja mladine v Sloveniji. Vsekakor se je strinjal z ocenami in ugotovitvami dr. Poštraka, da je najbolj na udaru, kar se tiče ekonomsko-gospodarskega stanja, generacija, stara med 30 in 35 leti.

Alenka Tomašič je med drugim postregla z alarmantnimi podatki, po katerih je kar 50% mladih v Črnomlju in Metliki brezposelnih. Klemen Vitkovič, predsednik Mladinskega centra Bit, pa je na dane številke odgovoril, da z mladimi seveda nič narobe, je pa narobe s sistemom!

Diskusija se je med drugim dotaknila tudi relacije med Novim mestom in Belo krajino, pa relacije med Ljubljano in Belo krajino.

Tekom okrogle mize so se v debate vključevale tudi obiskovalke in obiskovalci. Tako so se vsi skupaj strinjali, da je potrebno razvite mehanizme:

1. ki bi znali prepoznati specifike mladine v njeni iniciativnosti,
2. potrebno je kritično oceniti problem centralizacije oz. proizvajanja periferizacije na relacijah Lj/BK, Novo mesto/Bela krajina, saj gre za proces, ki ima hude posledice za regijo,
3. razvijati je potrebno ustrezne prometne povezave,
4. ker manjka psihosocialnih služb oz. mehanizmov, je nujno potrebno povečati njihov obseg,
5. razvijati mehanizme zagonskih sredstev – tudi na ravni občinskih sredstev,
6. potrebno je biti usmerjen v evropska sredstva oz. v širše evropske mreže financiranja,
7. razmisliti je potrebno o politični reprezentaciji: voditi drugačno, bolj aktivno politiko,
8. zahtevati platformo za olajšanje poti za inovacije – kot je primer podjetniškega inkubatorja, zlasti po izgubi tisočih delovnih mest po propadu industrij,
9. razvijati nove oblike podjetništva: turizem, ekološko kmetijstvo ipd.,
10. razvijati institucionalno podstat,
11. zaustaviti beg možganov in tako ne dopustiti zapiranje šol,
12. vzpodbujati platformo, ki bi podpirala različne aktivnosti, zlasti pa paradigmo “stopiti skupaj” z entuziazmom.

V okviru psihološkega kotička Zuzanne Kraskove, mag. psih. soc. pom., projekt ŠkratMobil nudi tudi brezplačno psihosocialno in psihoterapevtsko obravnavo preko spleta. Namen psihosocialne in psihoterapevtske obravnave je pomagati otrokom in mladim na območju delovanja projekta Škratmobil, najti prave poti iz psihosocialnih stisk, najti lažjo pot k rešitvi različnih socialnih težav kot so vključevanje v ekonomsko, kulturno in družabno okolje ipd. Psihosocialna in psihoterapevtska obravnava pomaga otrokom in mladim pri iskanju identitete, pomaga jim najti v sebi ustvarjalni naboj, ki bo ponujal nove ustvarjalne zamisli, uporabne tudi na nivoju dela/zaposlitve/, kakor tudi v bodočem življenju nasploh. Zuzanna Kraskova se bo septembra v okviru ŠkratMobila predstavila z več predavanji in diskusijami. Preden pa se boste drage obiskovalke in obiskovalci srečali z njo v živo (če se še niste), vabljeni, da si preberete spodnji intervju. Z Zuzanno smo se pogovarjali minuli ponedeljek. 

1.Zuzanna Kraskova, v okviru ŠkratMobila sodelujete kot predavateljica, mentorica in svetovalka s področja psihologije, psihosocialne pomoči in psihoterapije. Za začetek, preden se posvetimo vašemu aktualnemu delu pri ŠkratMobilu, nas zanima, kdaj, predvsem pa za kaj ste se navdušili za delo na področju, na katerem delujete?

Odgovor: Duševno zdravje človeka vpliva na vsa področja njegovega življenja. Je pomemben dejavnik glede njegove socializacije in integracije v družbo, vpliva na njegovo uspešnost pri delu, na njegovo osebno življenje itn. Moja topika prizadevanj je torej področje, ki posameznikom pomaga izboljšati kakovost življenja na vseh ravneh, zlasti na osebnem področju, kajti, če je človek zadovoljen s svojim življenjem, zna sprejeti odgovornost za svoja dejanja, zmore premagati ovire, ki mu jih življenje prinaša in s svojimi dejanji pripomore izboljšanju drugih, torej posledično deluje v družbeno dobro, govorimo o duševno zdravi osebi. Osebno me je lastna naravnanost vedno usmerjala pomagati drugim, v psihosocialnem in psihoterapevtskem smislu, saj si upam trditi, da sem od nekdaj altruistka in »socialka« in v ta namen že leta delujem v dobrodelnih organizacijah ter nudim brezplačno pomoč.

2. Statistike zadnjih let kažejo, da vse več ljudi posega po antidepresivih, po drugi strani pa v Sloveniji drastično primanjkuje strokovne psihoterapevtske pomoči, ki jo je malo oz. je ta plačljiva. Kaj so na sploh po vašem ključni problemi organizacije psihoterapevtske pomoči v Sloveniji?

Odgovor: Dokler psihosocialna pomoč in psihoterapija ne bosta vpeti v osnovno zdravstveno zavarovanje, bo, na žalost za vse tiste socialne posameznike, ki to pomoč najbolj potrebujejo, psihoterapija plačljiva. Za takšno stanje je potrebno spremeniti zdravstveno zakonodajo, ki je soodvisna od zakonodaje EU.

3. Ali se vam zdi, da se ljudje zaradi tabujev in stereotipov še vedno bojijo obiskati psihoterapijo?

Odgovor: Vsekakor. Tranzicijske vzhodnoevropske države izhajajo iz sistemov, ki psihoterapije niso implementirali v osnovno zdravstveno zavarovanje, je torej na nek način novost, nova praksa, a nujno potrebna za človekovo duševno oz. za psihosocialno zdravje.

4. Ali bi se strinjali s trditvijo, da med duševnim zdravjem in širšo splošno ekonomsko klimo obstaja povezava?

Odgovor: Ne le da obstaja povezava, duševno zdravje je tesno povezano z ekonomskim statusom posameznika, saj je socialno finančna varnost eden najbolj pomembnih dejavnikov zadovoljstva in kakovostnega življenja ljubi.

5. V vašem strokovnem delovanju ima zelo pomembno mesto delo z otroki in mladimi. Kako bi sicer ocenili splošno kondicijo duševnega zdravja pri otrocih in mladini? Kako pa bi ocenili splošno kondicijo duševnega zdravja (odraslih) Slovencev?

Odgovor: Res je, pri svojem strokovnem delu s posebnim poudarkom obravnavam otroke in mladostnike, saj je kakovost zdravega psihosocialnega življenja posameznika v največji meri odvisna od njegovih razvojnim sposobnosti in zmožnosti, ravno tako je pomemben dejavnik primarna družina, kakor tudi socialno okolje. Da bi se otrok/mladostnik lažje integriral v skupnost, se po svojih optimalnih sposobnostih izobrazil in uspešno vključil oz. približal trgu dela, potrebuje duševno stabilno osebnost, ki bo zmožna sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Duševno zdravje v Sloveniji, je tako kot je to na celotnem ozemlju EU, zaskrbljujoče; saj zahodna potrošniška družba, zasnovana na neoliberalističnem kulturnem vzorcu, ki temelji na individualizmu in globalni ekonomski politiki, ne dopušča manevrov zadostnega posvečanja osebnemu duševnemu zdravju. Po novem liberalizmu naj bi uspeli po lastnih sposobnostih – kar pomeni,  da »cilj ne izbira sredstev«. Jasno je torej, da posamezniki, ki niso manipulativni ali izhajajo iz šibke primarne družine ali marginalnega okolja, nimajo enakovrednih možnosti za uspeh v primerjavi s tistimi, ki imajo drugačen družbeni položaj.

6. Glede na to, da že dlje časa delate z otroki in mladimi. Ali opazite kakšne razlike med zdajšnjimi in predhodnimi generacijami oz. ali je zares vsaka generacija “posebna” in če je, kako je vsaka generacija “posebna”?

Odgovor: Gledano iz sociološkega vidika se je na začetku devetdesetih let XX st. oblikovala t.i. generacija X, uporniška, kritična do političnih ureditev, a odgovorna. Nekje sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se z razvojem novega liberalizma, razvija potrošniško naravnana brezosebna družba ter, kot posledica tehnološkega razvoja, pomembno vpliva na razvoj otrok in mladostnikov, ki so zaradi omenjenih dveh dejavnikov spremenili stališče do osebnih prioritet, pa do življenjskega sloga, odnosa do dela itn. To je t.i. generacija Y, ki živi in deluje predvsem prek tehnoloških vzgibov; zateka se v računalniška virtualna okolja in na ta način gradi tudi svoje socialno okolje, ki je okolje brez osebnih stikov, živi v vzporednih, navideznih svetovih, je dokaj indiferentna do družbenega dogajanja, ne sprejema avtoritet itn.

7. Preidimo k ŠkratMobilu, k projektu, pri katerem aktivno sodelujte. Vsled dejstva, da ste pri projektu na voljo tudi prek spletne svetovalnice nas zanima, če se problemi, s katerimi se na vas obračajo ljudje, podobni problemom ljudi iz drugih regij?

Odgovor: Projekt socialno kulturne mobilne platforme – Škratmobil je primer dobre prakse. Vsekakor ga podpiram in menim, da bi moralo takšnih projektov biti več, tudi za druge slovenske regije. Delujem tudi prek spleta in imam pozitivne izkušnje s posamezniki, ki se Škrtamobilovih delavnic in predavanj udeležujejo. Na svojem »forumu«, kjer brezplačno nudim pomoč posameznikom na psihosocialnem in psihoterapevtskem področju, srečujem posameznike, ki niso izključno iz regije, kjer se projekt izvaja; z mano prihajajo v stik tudi mladi iz drugih področij Slovenije, veliko pa je takšnih, ki so za projekt Škratmobil slišali in jih zanima, kako deluje moje področje dela, kakšno pomoč jim lahko ponudim, postavljajo tudi konkretna vprašanja. Če naj se izrazim v številkah, koliko uporabnikov prihaja tedensko z menoj v stik, se število v povprečju giblje – okoli 15 posameznikov. Problemi mladih se nanašajo predvsem na njihovo psihosocialno situacijo: glede dela in glede novih, inovativnih  možnosti v kraju, kjer živijo.

8. Ali se vam zdi, da je v regiji, v kateri deluje ŠkratMobil, tovrstne pomoči dovolj – oz. kaj pravijo ljudje, s katerimi sodelujete?

Odgovor: Nikakor, tovrstne pomoči ni zadosti, še večji problem pa predstavlja pomanjkanje informacij, kjer bi te pomoč bili lahko deležni. Kar ne preseneča, saj tovrstnih projektov primanjkuje oz. jih praktično ni.

9. V vaših predavanjih za ŠkratMobil izjemno pomembno vlogo zaseda tudi ti. motivacija. Ali vidite ta aspekt psihološkega ustroja kot ključen za zadovoljno življenje?

Odgovor: Vsekakor, motivacija je dinamo uspeha, tako zunanja kot tudi notranja motivacija, na kateri posameznik gradi svoje ambicije in oblikuje cilje za prihodnost. Ravno tega aspekta se dotika tudi psihoterapija oz. psihosocialno svetovanje; kako spodbuditi, motivirati otroke in mladostnike k inovativnemu delu, ustvarjanju, družbenemu dogajanju. Kajti le tako bodo zaživeli kakovostno in svoje življenje »dvignili« na višjo raven.

10. Poznamo vas tudi kot uspešno pisateljico, pesnico, slikarko. Ali se v vašem delu kdaj poslužujete tudi prijemov, ki so značilni za umetnost; oz. ali lahko tudi umetnost “zdravi” duševne rane?

Odgovor: Preko slovenske filantropije sodelujem tudi pri EU projektu Omega, ki nudi vsestransko pomoč osebam, žrtvam nasilja, ki so v Sloveniji zaprosili za azil; večinoma so to posamezniki iz Afrike, Bližnjega vzhoda in držav, kjer vladajo vojne razmere. Poleg psihoterapevtskega dela v okviru projekta izvajam tudi kreativno terapijo, ki temelji ravno na ustvarjalnosti in kreativnih kapacitetah posameznika. Kreativna terapija je optimalen način modificiranja napačnih bazičnih prepričanj, ki temeljijo na neprilagojenem mišljenju, ki povzroča čustveno nelagodje; predvsem se nanaša na travmatična doživetja in frustracije, ki izhajajo iz čustvene bolečine, ki je bazirana že v otroštvu ali v mladosti. Ja, umetnost človeka povzdigne višje, da prostor za lastno, neodvisno izražanje, neodvisno od časa in prostora, zunanjega sveta, neodvisno od družbe. Ustvarjanje je na Maslowovi lestvici najvišje – osmisli življenje, predstavlja samorealizacijo, ki pušča čudovite sledi za nami.

Ali, če naj uporabim latinski rek: ARS LONGA, VITA BREVIS.     

ŠkratMobilci si vseskozi prizadevamo, da vam naš program ponuja kvalitetne vsebine, ki pa jih ni brez kvalitetnih mentoric in mentorjev. Zelo smo veseli, da se je na povabilo Roka Govednika, vodje programa ŠkratMobila, odzvala priznana fotografinja Katja Goljat. Četudi se fotografinje in fotografi prvenstveno izražajo prek posnetih podob, smo Katji zastavili tudi nekaj kratkih vprašanj, na katere nam je  Katja odgovorila sama.

Hasan Begič, vitalni 74-letnik, je na delavnici telesne vadbe pod taktirko dr. Mateje Bedenčič 26.5.2015, svojim vrstnikom z zanosom pokazal nekaj vaj, ki so jih vsi z veseljem izvajali. Kasneje, ko smo vedrili po siloviti nevihti, nas je prav tako nasmejan kot dopoldne, gospod Hasan ponovno prišel obiskat pred Kulturni center Semič, ob tem pa nas malce zaskrbljeno vprašal, če se Škratmobil že poslavlja; kasneje smo sicer izvedeli, da vsak dan prehodi kar nekaj kilometrov, doma pa tudi redno vadi.

Hasan se je rodil na Hrvaškem, blizu Karlovca, kjer je že od malih nog pridno pomagal svojemu očetu, saj so imeli veliko kmetijo. Nekega dne je prišel k njim domov gospod, ki je iskal pastirja za svojo živino. Oče je sinovemu odhodu nasprotoval, saj ga je potreboval za pomoč pri domačih opravilih. Ko je gospod odhajal na vlak, se ga je Hasan oprijel za njegov nahrbtnik, gospod ga je pogledal in ga vprašal: »Kaj greš z mano?«

Hasana je seveda skrbela očetova reakcija, a navkljub očetovim zadržkom, se je le odločil, da bo sprejel ponujeno delo, toda česar gospod Hasan ni vedel, je to, da potuje v Slovenijo, 150 km stran od njegovega doma na Hrvaškem, v Semič.

Hasan je nekaj let kot hlapec delal pri omenjenem gospodu, ki je zanj lepo skrbel; plačal mu je celo šolanje v Ljubljani; tako je bival v internatu Ivana Cankarja. Ker kasneje ni imel več denarja, da bi si plačeval šolanje, se je gospod Hasan vrnil domov, kjer se je ponovno preživljal kot pastir. Takrat je spoznal dekle, ki je kot pastirica delala na sosednjem pašniku. Z dekletom sta si bila všeč in tako sta se kmalu na skrivaj poročila in odšla na svoje. Ustvarila sta si dom, no želela sta si ga.

Hasan je potoval od Karlovca, Zagreba, Novega mesta, Celja, Jesenic in iskal delo. Tega sicer nikjer ni manjkalo, a nikjer se ni dalo dobiti stanovanj. Tako se je na koncu vrnil v Semič, kjer je hlapčeval še kot otrok, da bi si našel delo in stanovanje. Gospod Hasan  je poprijel prav za vsako delo. Tako je malo delal za mlinarja in pomagal župniku. Nakar je v Hasanovo življenje vnovič vskočila usoda – ponovno je srečal gospoda iz Novega mesta, ki se ga je spomnil še iz otroštva. Ta ga je vzel k sebi v svojo zidanico, v zahvalo pa mu je Hasan pomagal pri hiši. Končno sta se gospod Hasan in njegova izvoljenka preselila, omenjeni gospod pa je Hasanu pomagal, da je pričel delati na izgradnji tovarne Iskra v Semiču.

»S skromnostjo in delavnostjo lahko dosežeš, kar si zadaš in želiš v življenju, navkljub  preprekam, ki jih je treba preskočiti. Treba se je boriti in ne obupati. Danes imam hišo, družino, dva otroka, zadovoljen sem, srečen, poln zadoščenja. Začel pa sem od nič«, še doda gospod Hasan, opogumljajoč današnjo mladino prek Škratmobila.

Z gospodom Hasanom se je pogovarjal Rok.

Maurša je za nas strnila nekaj vtisov po izvedbi delavnice ‘Kolaž ni laž’:

-Škratmobil je projekt, ki ne ponuja le kakovostnega kulturnega programa, ampak vnaša barve v vsakdan otrok, mladostnikov in starejših.

-Na tokratni ustvarjalni delavnici so otroci pokazali neizmerno domišljijo. Skupaj smo ustvarjali pravljične ptice, ki bodo škratom pomagale poleteti nazaj v gozd – v njihov dom.

Dr. Mateja Bedenčič iz Izobraževalnega centra za zdravo življenje Educor, tudi našega  projektnega partnerja, je za vas drage in dragi pripravili deset zapoved za zdravo srce.

1. Pojejmo 2 porciji sadja in 5 porcij zelenjave vsak dan!

2. Sol zamenjamo z začimbami, najbolje svežimi.

3. Poskrbimo za primerno telesno težo, ITM pod 25.

4. Jejmo 5-6 krat na dan, približno vsake 3 ure.

5. Vsaj 1 – krat na teden jejmo ribe (divji ulov).

6. Jejmo zdrave in raznolike maščobe.

7. Rdeče meso naj bo na mizi največ enkrat tedensko.

8. Jejmo veliko stročnic in polnovrednih žitaric.

9. Za žejo pijmo vodo in nesladkane čaje.

10. Vsak dan se vsaj pol ure gibajmo.

ŠkratMobilci bomo poskušali čim bolj slediti napotkom dr. Mateje Bedenčič iz Educorja. Pa vi? 

Prispevek je nastal v okviru ti. Škratmobilovih zapisov, v katerih bomo objavljali napotke, vtise, misli naših mentoric in mentorjev.