Poročilo s tretjega Francoskega literarnega krožka – Bonjour Tristesse

Na tretjem, dijakinjam in dijakom namenjenemu literarnemu srečanju, so na žalost manjkali prav slednji. Smo pa s prisotnimi literarnimi navdušenci kljub temu razglabljali o tem, zakaj se Bonjour Tristesse vrsto let pojavlja na maturi iz francoščine, za kako kompleksen a hkrati jezikovno enostaven roman gre.

Roman, ki ga je navsezadnje Françoise Sagan leta 1954 napisala šele pri rosnih 18-ih. Ob izidu pa razburkala takratno javnost. Zakaj? Preberite roman in izvedeli boste. Žal vam ne bo.

Naslednjič nadaljujemo z romanom alžirske pisateljice Assie Djebar z naslovom L’amour la fantasia (Ljubezen, fantazija).

Lepo vabljeni!

Sledite nam lahko na Facebooku tukaj.

Slabi filmi 2019!

Tudi v letošnji sezoni nadaljujemo z izjemno odmevnim in dobro obiskanim ciklom Slabi filmi! Prvič smo se srečali to soboto, 19.01.2019, ko smo se spoznavali s filmom Best F(r)iends: Volume 1 (2017).

Srečujemo se enkrat mesečno, slediš nam lahko tukaj ali na naši Facebook strani. Če se nam želiš pridružiti, nam piši na skratovacital(at)gmail.com.

Poročilo z drugega Francoskega literarnega krožka in napoved novega srečanja: dijaška edicija, Bonjour Tristesse

Na drugem francoskem literarnem srečanju smo se pogovarjali o romanu Tahara Ben Jellounaz naslovom Partir (Oditi).

Kakšne možnosti je Azel zares imel, kako se je znašel v novi državi s svojim novim statusom in zakaj se pravzaprav ni mogel vrniti ? Bilo je lušno, imeli smo si toliko za povedati, da smo morali prav paziti, da ne govorimo eden čez drugega!


Prihodnjič se z dobimo 21. februarja 2019 na posebnem srečanju, namenjenem predvsem dijakom in dijakinjam. Beseda bo namreč tekla o Bonjour, Tristesse (Dober dan, žalost), romanu, ki je tudi letos uvrščen na maturo iz francoščine. 


Čez dva meseca, 21. marca 2019, pa nadaljujemo z romanom alžirske pisateljice Assie Djebar z naslovom L’amour la fantasia (Ljubezen, fantazija).


Prav lepo vabljeni!

Prav lepo vabljeni!

Sledite nam lahko tudi na Facebooku tukaj.

Zemljemorje 5. knjiga: Zgodbe iz Zemljemorja ponedeljek, 21.1. 2019, ob 17.30 v Knjižnici Šiška

Tokrat bomo za razliko od prejšnjih romanov v svet Zemljemorja pogledali prek zgodb, zbranih v peti knjigi, ki je izšla leta 2001. S petimi krajšimi zgodbami in esejem avtorica Ursula K. Le Guin še naprej poglablja in dograjuje svet, katerega prvine so doslej bogato napajale njene pripovedi. Obenem odgovarja na nekatera vprašanja iz prejšnjih del, kakršno je na primer odnos do žensk in njihovega položaja v svetu magije. Za peto srečanje je priporočljivo prebrati Zgodbe iz Zemljemorja v slovenskem prevodu Dušana Ogrizka.

Vodi Tomaž Kovačič.

Srečanja, ki jih soorganizirata Škratova čitalnica (KUD Anarhiv) in Knjižnica Šiška (MKL), se odvijajo enkrat mesečno.

Zemljemorje finančno podpirata Knjižnica Šiška in Mestna občina Ljubljana.

Francoski literarni krožek: Partir

Med novembrom in majem 2018/2019 bo v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana (Enota Šiška) že drugič potekal Francoski literarni krožek, kjer se bomo enkrat na dva meseca pogovarjali o enem izmed sodobnih romanov znanih frankofonih pisateljic in pisateljev.

Brali bomo v izvirniku, prav tako bo tudi krožek praviloma potekal v francoščini, torej bo namenjen vsem, ki imate solidno znanje francoskega jezika (vsaj nivo B1) in radi berete sodobno leposlovje.

Na drugem srečanju letošnjega šolskega leta, ki bo potekalo v četrtek, 17. februarja 2019, ob 18. uri v prostorih Knjižnice Šiška, se bomo pogovarjali o romanu priznanega maroškega pistelja Tahara Ben Jellouna z naslovom Partir (v prevodu: Oditi). Ta opisuje neustavljivo željo mladih, izobraženih Maročanov in Maročank po odhodu v tujino, vselej v upanju na boljše življenje.

Zaželene so prijave na: aicha.boughazi.92@gmail.com

Krožek bo izveden v novembru, januarju, marcu in maju.
Februarja se obeta dodatna, dijaška različica krožka, majsko srečanje pa bo izvedeno na Francoskem Inštitutu v Sloveniji.

Datumi in romani prihodnjih srečanj so sledeči:
– četrtek, 21. 2. ob 18.00 Bonjour tristesse (Françoise Sagan)
– četrtek, 21. 3. ob 18.00 L’amour la fantasia (Assia Djebar)
– četrtek, 23. 5. ob 18.00 L’écume des jours (Boris Vian)

Krožek se odvija v okviru programa Škratova čitalnica
Prav tako je podprt s strani Francoskega Inštituta Ljubljana, ki bo najbolj nadobudnemu udeležencu ali udeleženki ob koncu krožka podaril prav posebno darilce.

——————————————————————————————
EN FRANÇAIS:

Entre novembre et mai 2018/2019 nous organiserons en coopération avec la bibliothèque municipale de Ljubljana (unité Šiška) le Club de lecture français, dans lequel les personnes passionnées par la langue et la littérature francophone discuteront des différents romans francophones contemporains.

On lira les romans en version originale et les rencontres qui auront lieu une fois tous les deux mois seront en principe conduites en langue française. En conséquence la condition de participation est un bon niveau de français (au moins niveau B1) et bien évidemment l’amour de la lecture en langue française.

La deuxième rencontre de cette année scolaire aura lieu jeudi, 17. janvier 2019, à 18h dans dans les locaux de la bibliothèque Knjižnica Šiška. Nous discuterons du roman Partir écrit par le fameux écrivain marocain Tahar Ben Jelloun. Celui-ci relate le désir ardent de tants de Marocain(e)s de partir à l’étranger, toujours dans l’espoir d’une vie meilleure.

Les inscriptions au préalable sur aicha.boughazi.92@gmail.com sont les bienvenue.

Le club aura lieu en novembre, janvier, mars et mai de l’année scolaire 2018/2019. En février se déroulera une rencontre supplémentaire destinée aux lycéens et la dernière session se passera à l’Institut Français de Slovénie.

Voici les dates et les romans des prochaines rencontres:
– Jeudi, 21. 2. à 18.00 Bonjour tristesse (Françoise Sagan)
– Jeudi, 21. 3. à 18.00 L’amour, la fantasia (Assia Djebar)
– Jeudi, 23. 5. à 18.00 L’écume des jours (Boris Vian)

Le club se déroule dans le cadre du programme Škratova čitalnica.
De plus, il est soutenu par l’Institut Français de Slovénie qui offrira à la fin du cycle au participant le plus motivé un cadeau bien spécial.

2. FESTIVAL STRPNOSTI V LJUBLJANI MEDNARODNI FILMSKI PROGRAM, IZOBRAŽEVALNA JUTRA, PREDAVANJA, JAVNE RAZPRAVE, RAZSTAVE, VIDEOKONFERENCA

Vljudno vabljeni na 2. Festival strpnosti v Ljubljani, ki letos poteka v več delih in skozi vse leto. Prva aktivnost (dogodek ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne) je bila izvedena že 2. septembra 2015, zadnji aktivnosti (razstava Moč in nemoč Seijija Kimota ter videokonferenca Holokavst Ljubljana – Zagreb) nas v Mestni hiši čakata 25. in 25. februarja, pred nami pa je  OSREDNJI DEL 2. FESTIVALA STRPNOSTI, ki bo potekal od 17. DO 21. JANUARJA 2016 v MINI TEATRU IN JUDOVSKEM KULTURNEM CENTRU LJUBLJANA NA KRIŽEVNIŠKI 1-3

Več o festivalu pa tukaj.

2. srečanje Afriškega literarnega krožka: 10.2., ob 18.00, v prostorih Škratove Čitalnice

Na prvem srečanju Afriškega literarnega krožka smo se pogovarjali o romanu očeta afriške, predvsem pa nigerijske literature, Chinua Ahchebeju in njegovem delu Razpad. Skupaj smo premišljevali tudi o nadaljnjih srečanjih ter načinu dela. 
Naslednjič, 10.2. ob 18h, bomo spregovorili o prvem romanu senegalske avtorice in feministke Mariame Bâ: Dolgo, dolgo pismo, ki je v slovenščini dostopno v prevodu Zoje Skušek. Roman, napisan leta 1981, je ena izmed prvih knjig, ki se izrazito feministično posveča vlogi ženske v afriški družbi.
V kolikor imate vprašanja glede branja ali naših srečevanj, lahko pišete na mail: petra.meterc@gmail.com, da vas ta doda v google skupino, posebej narejeno za potreben pričujočega krožka.
Afriški literarni krožek vodita Petra in Anuša.
Odvija se v okviru triletnega programa Škratova Čitalnica, sofinanciranega s strani Mestne občine Ljubljana. Krožku lahko sledite tudi na Facebooku.

Sejem izobraževanja in poklicev Informativa za vse generacije: 22.1. in 23.1.2016

Že 8. leto zapored bo sejem izobraževanja in poklicev Informativa predstavil pregled več kot 200 izobraževalnih programov za bodoče dijake in študente ter odrasle. Potekala bo 22. in 23. januarja, med 9. in 18. uro na Gospodarskem razstavišču. Več kot 15.000 obiskovalcem, ki vsako leto obišče sejem, bodo predstavljene srednje šole in gimnazije, šolski centri, višje strokovne šole, fakultete in univerze, priložnosti za delo in študij v tujini, potekale bodo interaktivne predstavitve poklicev ter bogat spremljevalni program.

Več o Informativi, na kateri se bo predstavil tudi KUD Anarhiv v okviru svojega članstva v mreži L’mit, pa tukaj.

TV-filmski klub: 5. srečanje: Novi časi, nova pravila: vznik novega tipa televizijskega gledalca?

25.1. 2016: Knjižnica Šiška, ob 18.00

Televizijsko-filmski klub Škratove Čitalnice in Knjižnice Šiška je zasnovan kot interaktivni serial, na katerem bomo spoznavali temeljne sklope televizijskih študij. Gre za disciplino, ki se je z vzponom t.i. kakovostne televizije v zadnjih letih izjemno razmahnila, zahteva pa znanja različnih področij – od filma, sociologije, kulturnih študij, do filozofije. Vsak posamezni sklop bo pospremljen z ogledom konkretnih primerov, podana bo osnovna razlaga, ki bo oplemenitena s pregledi aktualnih, a tudi zgodovinsko pomembnih primerov.

Na petem srečanju bomo govorili o spremembah v načinih odjemanja televizijskih vsebin, ki jih gre razlagati skozi vzpon kakovostne televizije, pa tudi skozi vseprisotno rabo novih informacijskih tehnologij. Tako nas bo zanimalo, kaj se v pričujočih transformacijah dogaja s televizijskim občinstvom – je slednje postalo res bolj avtonomno pri zbiranju televizijskih vsebin?

Televizijsko-filmski klub, ki ga soorganizirata Škratova Čitalnica (KUD Anarhiv) in Knjižnica Šiška (MKLJ), se odvija enkrat mesečno.

Klub moderira Nina Cvar, filmska kritičarka in publicistka.

Televizijsko-filmski klub finančno podpirajo Knjižnica Šiška in Mestna občina Ljubljana.

Zmagovalni esej Zale Zagoršek

Zmagovalni esej v dijaški kategoriji: Zala Zagoršek

Kdo smo, kje smo, kam gremo?

Pravzaprav je nekako zahtevno začeti esej kar tako, s tremi vprašanji. Najbrž zato, ker vsako zase zahteva premislek in poglobitev. Današnji svet je strukturiran tako, da večinoma sploh nimamo časa, da bi se pošteno naspali ali pa pojedli kak konkreten topel obrok pred šesto ali sedmo uro zvečer, ko smo tako ali tako že tako izčrpani, da sploh nismo več lačni.  Kaj šele, da bi se imeli čas poglobiti sami vase in poiskati tisti prvi odgovor na vprašanje »Kdo smo«. Če kdo ve, kdo je, so to zagotovo tisti »insomnijaki«,  ki tri četrtine noči prebedijo in rešujejo svet pred takšnimi ali drugačnimi tragedijami, nato pa drugo jutro »bluzijo« okoli in so še najbolj podobni živim mrličem (pred katerimi najbrž vsako noč rešujejo svet). Pa še eni vedo, kdo so. Tisti, ki večino dneva strmijo v prazno, največkrat s slušalkami v ušesih, po možnosti z nekoliko odmaknjenim, komaj opaznim nasmehom. Pa zaljubljeni. Ja, zaljubljeni vedo, kdo so. A kaj, ko je tako malo časa že za hrano, a zdaj naj bi bili pa še zaljubljeni? Kdo pa ima čas?!

Čas, čas, čas. Za vse je pomemben. In tega se še predobro zavedamo mladi, ki vsak dan lovimo minute, jih izžemamo za dodatne sekunde, teh pa ni od nikoder. Tako malo časa je, da sploh nismo živi. Živimo malodane samo za to, da bomo času ukradli čas. Ko smo še majhni, ga sicer imamo na pretek (če bi ga le znali nekako »dajati na stran«). Toda takrat nimamo tako velikih vprašanj. Velika vprašanja zahtevajo veliko časa. In vprašanje našega jaza je tako veliko, da bi potrebovali vesolje časa. Toda ne! Povprečnemu najstniku v gimnaziji, ki se trudi za koliko toliko solidne rezultate, tako primanjkuje časa, da se v pekarni odloča, ali bo vzel žemljico ali sendvič (niti slučajno slednjega, tega je treba odviti in to je potrata časa!), da ga bo tako nasitilo, da bo »dober« za naslednjih šest do osem ur. Niti približno nimamo časa razmišljati o velikih vprašanjih. In potem ponovno. Zakaj pa nimamo časa? Zato, ker želijo, da v svoje glave (poleg vseh velikih vprašanj, ki že tako zahtevajo veliko prostora) stlačimo vsako podrobnost vsake strokovne vede, ki se poučuje na gimnaziji. Tistemu, ki mi bo pošteno in prepričljivo argumentiral, kako mi bo znanje o prožnostni energiji ali pa o logaritemski funkciji ali pa o tem, kako se je nekoč Ludvik (katerikoli že) parfumiral, da je prekril svoj smrad, pomagalo pri reševanju mojega velikega vprašanja, se poklonim do tal. Kje torej tiči zajec? V grmu, bi zatrdil moj mali bratranec. No, tako je, da je največji problem sodobne družbe ta, da veliko mladih (veliko, veliko preveč mladih) ne ve, kdo so.

»Pa naj ugotovijo,« bi si marsikdo mislil. In jaz bi ga začudeno pogledala in ga vprašala, če on ve. Ne, žal. Pa ne misliti, da imamo tak problem samo mladi. Nikakor, prav nasprotno je, prava verižna reakcija. »Izgubljeni mladi (v nadaljevanju mali) ljudje« zrastejo v »izgubljene velike ljudi«, potem se generacija obrne in ker ni družbene spremembe, »izgubljeni mali ljudje« postanejo »izgubljeni veliki ljudje«. In spet in spet. In potem imamo -kaj? Tako je, potem imamo »izgubljeno družbo«. Družbo ljudi, ki tava okoli, pa sploh ne ve, od kod izhaja, kaj je njen namen (nihče namreč ni samemu sebi v namen), niti ne ve, kako se najti. Nekaj redkih je takih, ki so se našli. Pa še tisti vedo morda zgolj svoj priimek in kaj radi počnejo. Ne samo, da smo pozabili kdo smo, pozabili smo tudi, kako najti odgovor. In odgovor je pogovor. Ha! Pa še rima se!  Tako je, pozabili smo, kako se pogovarjati. Ker ni časa za pogovor. Ker se še takrat, ko najdemo minuto, raje s slušalkami odklopimo iz kaosa sveta in ugasnemo svoje senzorje zaznavnosti. To je problem današnje družbe. Nimamo časa, da bi se našli, niti ne vemo več, kako. Pravzaprav smo tako pozabili tehniko pogovora, da se niti pogovarjati ne znamo več. Ja, saj gre, boste rekli, toda do katere mere? Prišli smo do faze, kjer je že vprašanje »Kako si?« postalo tako zelo osebno, da se ga bojimo vprašati, ker se nam zdi neprijazno tako intimno posegati v sogovornikovo notranjost. Saj to ni normalno! Namesto, da bi eden drugega za začetek pogovora vprašali »Kako si?«, ga raje vprašamo »Mi posodiš ‘kuli’?«, ker se nam slednje zdi boljši izgovor za pogovor. Kdo pa še ima željo, da bi drugega vprašal po volji? Ali pa se nam zdi, da je to neumno vprašanje. Iskreno povedano, je »Kako si?« najlepše vprašanje, ki ti ga lahko nekdo zastavi. S tem pove, da mu je mar kaj čutiš, s tem ti pravzaprav pove: »Hej, tukaj sem, zate sem si vzel čas, da te poslušam, kar imaš povedati.« In kakšen odziv imamo najpogosteje? Izpljunemo tisti »V redu« in pristavimo še obratno vprašanje »Ti?«, ker ga pač iz vljudnosti moramo. Ne vem sicer zakaj, saj običajno tako ali tako ne poslušamo odgovora. In zakaj je to vprašanje »Kako si?« tako neugodno? Ker ne vemo. Ne vemo, kako smo. Kako pa bi, če ne vemo niti temeljnega odgovora na vprašanje ‘kdo smo’. Ja, tako se vzpenja problematika. Iz osebne ‘izgubljenosti’ v družbeno.

Res pa je, da nam to, da ne znamo opredeliti sebe kot osebka, torej ne poznamo odgovora na vprašanje »Kdo smo«, razkriva zelo bogat odgovor na to »Kje smo?«. Torej kje smo? Smo v vrtincu časa, v spirali, ki teče in teče, pa z njo nikoli ne pridemo do konca. Nikoli se ne ustavimo, vse bolj in bolj izgubljeni postajamo, vse bolj se oddaljujemo od bistva. Kje torej smo? Smo natančno deset let bolj oddaljeni od odgovora na vprašanje ‘kdo smo’, kot smo bili pred desetimi leti. Nikoli ne stojimo, nimamo destinacije, kjer bi se usedli, popili kavo in predebatirali povratek. Vztrajno se premikamo. Na našo nesrečo, stran od vseh odgovorov. Ni povratka, je pa končen cilj. O tem ne želim niti razmišljati. Naš cilj je praznina, robotizacija same osebnosti. Če si predstavljate naše poznavanje sebe kot življenje človeka, je to nekako takole: namesto, da bi se spoznavali vse bolj in bolj (se torej na tem področju starali, postajali modrejši), se pravzaprav mlajšamo. Z vsakim dnem se manj poznamo, z vsakim dnem smo bolj nebogljeni. V bistvu se gibamo ritensko od skorajšnjega ‘spoznanja’, nazaj proti rojstvu. Vsak otrok bo znal povedati, kaj želi postati, ko bo velik. Eni bodo gasilci, drugi bodo policisti, tretji vojaki, vse deklice bodo princeske. Kaj se potem zgodi s tem? Izgubi se. Izgubijo se naše sanje. Pravzaprav dovolimo drugim, da jih izgubijo, medtem ko jih posojamo šoli, ocenam. In kaj se zgodi s človekom brez sanj? Ni več človek. Izgubi tisto temeljno vrlino, pravzaprav že skoraj vrednoto sanjanja. Zakaj? Ker ni časa. Pa sem spet na začetku. Zanimivo, da sem v vsem tem kaosu sploh našla čas, da to pišem. No, pa sem ga le, kar je po eni strani izjemno, po drugi pa pravzaprav kar neumno. Lahko bi ga porabila drugače. Tako, recimo, da bi ugotavljala »Kdo sem«. Kakšne so moje sanje? Pravzaprav, kakšne so bile? No, se niti ne spomnim več. Sem jih verjetno kje izgubila, so mi padle iz žepa, medtem ko se mi je mudilo.

Kje so zdaj? Morda pri kakšnem otroku, ki je še človek. Pri otroku, ki še zna sanjati, ki še vedno verjame v lep, prijazen svet. Tudi jaz sem. Kje pa je zdaj ta svet? Kje smo mi? Smo v času, ko je le-ta sam (čas) tako dragocen, da ga puščamo skozi prste, čeprav mislimo, da ga le kopičimo za čase, ko ga bomo imeli čas porabiti. Pa ni tako. Pravzaprav živimo v času, ko je čas ena izmed največjih, če ne že kar največja vrednota. Čas je denar, pravijo. Pa se mi zdi, da dandanašnji primanjkuje obojega. Tako časa kot denarja. In sanj. Predvsem sanj. Toda, ni mi jasno, kako lahko ljudje denar in čas enačijo. Živimo namreč v času, ne v denarju. Res je kvaliteta življenja odvisna od denarja, ni pa samo življenje. Problematika je v tem, da vsi vidijo samo materializem. Nihče več noče objema, poljuba, če zanj ne dobi denarja. Pravzaprav je prva tista misel: »Ja, kaj pa imam od tega, če ga objamem?« No, kaj imam? Čas. Sanje, ki se rodijo z vsakim dotikom. Nimam sicer denarja, to je res, imam pa nekaj še pomembnejšega za svoj obstoj. Če bi obstajal kraj, kjer bi lahko unovčili sanje, sem prepričana, da bi veliko ljudi bilo zelo, zelo revnih. Ker v današnjem času ni časa za sanje.

Prepričana sem, da bi s sanjami lahko ugotovili, kdo smo. Skozi sanje namreč živimo. Z njimi črpamo voljo, z njimi črpamo upanje, odraščamo. Ste kdaj videli, kakšen je otroški izraz, ko ugotovi, da ni Božička? Ali zobne vile? Ste kdaj videli to? To je razočaranje. Ste kdaj videli dekle, katero zapusti fant? Tudi to je razočaranje. In kaj je še to? To je izguba sanj. In kdor enkrat izgubi sanje, jih mora znova iskati. Vsak dan, vsako sekundo jih mora graditi, pustiti jim mora, da si vzamejo čas za izgradnjo. Da nastanejo. S sanjami se človek zavaruje. Pravzaprav jih gradi zato, da jih bo potem nekdo lahko spet razsul okoli, nadrobil na koščke. Če človek sanj nima, potem se ruši sam. Ruši se njegova notranjost, zaščitni sloj odpade, lomiti se začne naš jaz.

Toda vse prepogosto ni več volje za zalivanje naših sanj, da bi zrastle. Prepogosto zaradi objokovanja zlomljenega niti ne pomislimo na to, da je to del nas. Da lahko zlomljene sanje vedno nadomestimo, jih oblepimo z lepilnim trakom, jih preoblečemo. Tako tavamo vsi goli, brez tega, kar nas dela človeške. Ker nam že od malega vcepljajo v glavo, da so naše sanje nesmiselne, da jih nikoli ne bomo zmogli uresničiti. Če bo dandanes nek mlad fant rekel, da želi biti na primer policist, bi se drugi hudobno namuznili, češ, da tam »ni denarja«. Ali pa bi v glavi ohranili misli »Kaj pa si, če si policist?«. Sama vem, kako je, če ti nekdo potolče sanje. Najpogosteje so lomilci sanj profesorji, s tistimi »Ja, ja, ti kar sanjaj« pogledi, ki so nekako kar privoščljivi. Pravijo, da v umetnosti ni denarja. Pa kaj! Vse življenje bom živela sanje. Pravzaprav, da se popravim, vse življenje bom živela! Če se danes sprehodim po ulici, koliko ljudi bo živih? Koliko ljudem bodo iskrice sijale iz oči? Koliko ljudi se bo smehljalo samim sebi. Kaj pa vi? Katera je prva stvar, na katero pomislite, ko se zjutraj zbudite? Samo premislite. Za katero smer se odločite, ko vstanete iz postelje?

Kam greste? Kam gremo vsi?  To ni določeno. Vemo, kje smo. Vemo, da smo daleč od ‘idealnega’. Toda to, kam gremo, je še vedno v naših rokah. Še vedno se lahko sami odločimo, ali bomo tekli stran od cilja ali pa se bomo ustavili, zadihali, premislili in stekli nazaj. Četudi si izgubljen, se lahko najdeš. Še vedno se lahko naučimo pogovarjati. Nikoli ni prepozno. Še vedno nismo stekli tako daleč, da ne bi videli odgovora, od katerega se oddaljujemo. Vedno se lahko obrnemo, toda potrebujemo čas. V povratku se nam ne sme muditi. Pot je razvejana in naš spomin, kako smo zablodili, ni več tako svež. Lahko se izgubimo tudi, ko tečemo proti cilju. Prepričana sem, da če si bomo vzeli čas, lahko dosežemo marsikaj. Lahko dosežemo tisto »največje«, lahko se najdemo. Pomembno je samo, da se pogovarjamo. Pomembno je, da si kdaj privoščimo skodelico čaja, dobro glasbo in mir, da sami sebe vprašamo »Kako si?«. In kasneje tudi »Kdo si?«. Moramo se ustaviti, moramo najti čas. Moramo!

Nekako takole je vse skupaj. Vsako jutro se sami odločimo, kakšen bo naš dan. Temen ali lep. Upam, da je večkrat slednje. Ker mi smo sanje in sanje so življenje in življenje je čas. Brez časa ni sanj, brez sanj ni nas. Zato je vse to tako zelo pomembno.