Ob smrti Marine Ginestà l. 2014 ji je britanski časopis The Telegraph posvetil kratek zapis kot spomin na poslednjo živečo francosko veteranko španske državljanske vojne. Obenem je pribeležil tudi kratek opis fotografije, ki je Marino pred več kot 70 leti ustoličila kot »antifašistično borko« in »skrivnostno lepotico«: »Osupljiva Ginestà od strani neposredno zre v (op. fotografsko) lečo s posmehljivim nasmehom, ne da bi se zmenila za dramatične dogodke, ki se odvijajo v mestu pod njo. Puška je sproščeno obešena na njeni rami, rokavi njene uniforme so zavihani navzgor v poletnem soncu, medtem ko ji veter kuštra lase čez njene nežne ličnice«. Takrat sedemnajstletnica, ki je držala puško prvič in edinič prav za to fotografijo in ni bila borka, ampak novinarka in prevajalka, je nevede postala (takrat brezimna) »komunistična junakinja« in se vpisala v železni repertoar revolucionarnega imaginarija – tako reprezentacije revolucije same kot vloge ženske v revolucionarnem boju.
Podoba ženske je sicer že stoletja prisotna v revolucionarni ikonografiji kot alegorija revolucije in utelešenje njenih idealov. Žal pa te podobe lahko služijo kot kulisa realni izključenosti in pogosto neenakovredni obravnavi žensk v revolucionarnih gibanjih, kljub temu, da se ta gibanja ponekod zavzemajo za njihovo emancipacijo. Z vznikom protestniških gibanj od l. 2011 dalje beležimo nov porast podob revolucionark, ki pogosto celo nadomeščajo arhetipskega vodjo protestov– moškega. Četudi na prvi pogled večja vidnost žensk deluje emancipatorno tako pri »pretresanju« širše javnosti kot pri nagovarjanju posameznic k družbeni aktivaciji, ima ta pojav lahko tudi problematične učinke. Ker tudi levičarska gibanja in stranke v Sloveniji niso imune ne uporabo takšnih podob, četudi se jih v zadnjem času resda poslužujejo vse manj, bo predavanje bo poskusilo raziskati ta fenomen na štirih ravneh:izvor vsebine teh podob, (ne)prevpraševanje družbeno skonstruirane podobe žensk in ženskosti, (seksualno) fascinacijo levice s podobami revolucionark ter nenazadnje samo smiselnost konstrukcije revolucionarnega ženskega subjekta za vključitev žensk v revolucionarna gibanja.
Klara Otorepec (1989) je novinarka, radijska tehnica in publicistka. Od l. 2014 je tudi sourednica edine feministične radijske oddaje v Sloveniji, Sektorja Ž na Radiu Študent. Je diplomirana socialna pedagoginja, l. 2015 je za svoje diplomsko delo »Feministična krivda ali ambivalentnost feminizma proti lepotnim praksam« prejela Prešernovo nagrado Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Trenutno je aktivna pri bralnem krožku Delfinke v Škratovi čitalnici in začenja novo karierno pot na področju urbanizma.
