Komisija v sestavi Tanje Tivadar, Barbare Drole, Ane Jereb in Nine Cvar je po pregledu prispelih prispevkov za zmagovalne eseje razglasila:
Obrazložitve zmagovalnih esejev navajamo v spodnjem zapisu:
Zala Zagoršek se v svojem eseju na subtilen način dotika vprašanja identitete in samouvrščanja posameznika, ki ju problematizira v luči vsesplošnega pomanjkanja časa (že za osnovne življenjske potrebe, kaj šele za pristne medosebne odnose), kar vodi v družbeno odtujenost. Krizo identitete na individualni ravni reflektira v polje družbenega, pri čemer je izrazito pronicljivo njeno razmišljanje o končnem cilju družbenega sistema, katerega mehanizmi stremijo k notranji izpraznjenosti. »Naš cilj je praznina, robotizacija same osebnosti.« V takšnem svetu, ki mu pravi svet brez sanj, »tavamo vsi goli, brez tega, kar nas dela človeške«. Sanje zanjo predstavljajo tisti emancipatorni potencial, ki posamezniku v moderni družbi lahko povrne življenje samo – »Ker mi smo sanje in sanje so življenje in življenje je čas. Brez časa ni sanj, brez sanj ni nas«.
Esej Zale Zagoršek je pronicljiv zapis gimnazijke, saj je v njem moč zaznati ne le vsakodnevno realnost slovenskega izobraževalnega sistema, temveč tudi njegovo kritiko, ki pa je tudi subtilna kritika širše družbene realnosti, zlasti razmerja med časom, denarjem, izgubo sanj. V tem oziru Zalin esej deluje kot dokument, ki bi ga morali prebrati tako starši kot učitelji, pa tudi tisti, ki odločajo o naših sanjah.
Adin Crnkić v svojem eseju odpre nekatere ključne probleme slovenske družbe, a tudi v relaciji do neoliberalnega globalnega kapitalizma. Pohvaliti gre prehajanje med osebno pozicijo, lastno, reflektirano vpletenostjo v neoliberalni kapitalistični kod ter zavzet angažma po spremembi, ki se manifestira v vitalistični koncepciji pojma demokracije. Morda bi bilo zanimivo, če bi esej nadalje razvijal prakticiranje demokracije npr. na področju študentske politike kot problema slovenske politike v malem.
Esej Adina Crnkića jasno razgrne točko in trenutek začetka resnega razmisleka tako o družbenem redu, kot o lastni vpetosti vanj. Refleksija o umanjkanju lastnega mesta v družbi in psiholoških učinkih takšne situacije vodi v večplastno analizo trenutnega stanja, ki drži svojo konsistentnost vse do zaključka, kjer se zave nujnosti “utopičnega trenutka” za začetek nečesa novega. Pohvaliti gre tudi razširitev problematike onkraj študentskega polja v širši družbeni kontekst ter zgolj kratek vrivek o epistemoloških zagatah lastne analize.
Esej Žige Pavšiča odlikuje dober slog, jasna misel in iskrena želja po spremembi družbe na bolje. Pohvaliti gre konkretnost predlogov ter senzibilnost za vpliv tehnoloških, predvsem medijskih sprememb v polju izvajanja javnega mnenja, demokracije.
Esej Žige Pavšiča nahaja izhodišče svojih razmišljanj v tezi o spremembi družbene ureditve s transformacijo oblike njenih konfliktov, zaradi česar zagovarja intenzivno razmišljanje, razpravljanje in združevanje. Njegov esej je materializiran poizkus odprtja tovrstnega polemičnega in zahtevnega razmisleka.
Knjižne nagrade zmagovalki in zmagovalcema smo podelili v prejšnji petek v društvenih prostorih na Kersnikovi ulici. Iskreno se zahvaljujemo avtorici in avtorjema za njihov angažma. Posebna zahvala pa gre seveda tudi našim knjižnim donatorjem, založbam Litera, Modrijan, Mladinska knjiga in Društvu za širjenje filmske kulture KINO!
Natečaj se je odvijal v okviru projektov »Škratova Čitalnica« in »Aktivna sedanjost je prihodnost!«. Finančno projekta podpirata Študentska organizacija v Ljubljani ŠOU in Mestna občina Ljubljana – Urad za mladino. Projekta podpirata tudi YHD in KUD Mreža.