Zmagovalni esej v kategoriji “v”: Žiga Pavšič

Prvi korak

Večkrat slišimo, da se današnja kriza, v katero je naša dežela zakorakala slepa in nepripravljena bliža koncu, da jekleni prijem povsod prisotne ti. recesije počasi popušča in se nam na obzorju že nasmihajo dobri stari časi, če so dobri sploh kdaj bili. Toda takšne projekcije so prejkone namenjene množicam v usodo vdanih foteljičarjev, ki še vedno naivno upajo, da so gospodarsko-finančne krize in družbeni pretresi samo občasne prebavne težave narodov na stopnišču zgodovine, ki jih je treba le prevedriti, četudi s stisnjenimi zobmi.

Kakšna zmota.

Krize in recesije niso elementarne nesreče, kot jih rada prikazuje gospodarska in bančna elita. Daleč od tega. Tako, po domače, bi jih lahko opisali kot ofenzive zakoreninjenih elit v brezčasni razredni vojni, ko poskušajo z načrtno destabilizacijo trga ali trgov doseči reset delavskih in socialnih pravic ter pogrom vzpenjajočih se gospodarstev in s tem preventivno eliminacijo bodočih konkurenčnih elit. Da bi lahko ta proces, kot so si ga »gospodarji z ozadja« zamislili, potekal nemoteno, je treba s skrbno nadzorovanim pretokom informacij široke ljudske množice držati v umetno ustvarjeni realnosti, ki naj kot megla služi za potrditev bedastega Saint-Exupéryjevskega réka, da je bistvo očem nevidno. Toda bistvo je lahko nevidno samo tistim očem, ki si tega želijo. Osrednji pogoj za uspeh načrta je kajpak v čim večjem nadzoru medijev, ki naj znova in znova kot prednostno temo ponavljajo črne, strah zbujajoče ekonomsko-družbene scenarije in preigravanja političnih žogobrcev, ter preko vsega tega v tihi sledljivosti medijsko prestimulirane javnosti. Ker se v senci današnjega tehnološkega razvoja v tej enačbi pojavlja sitna spremenljivka v obliki interneta, ki povezuje onkraj nadzora in  širi informacije izven dosega cenzorjev, ne smejo presenečati številni poskusi njegove regulacije. Neomejena informacijska svoboda medmrežja zbuja v elitah strah, kajti le preventivno delovanje preko popolnega nadzora jim omogoča ohranjanje privilegijev in oblasti. Regulacija trga informacij pa bo po prvih, zelo nerodnih poskusih potekala vedno bolj indirektno, očem nevidno.

In ravno na subtilne, ti. korak za korakom spremembe v zakonodaji, ki kakorkoli negativno posegajo v delavske, socialne in druge pravice je treba biti zelo pozoren. To so namreč dolgoročne spremembe, katerih učinek se sešteva. Za razliko od hitrih sprememb, ki ne dopuščajo postopne adaptacije in sprožajo odkrit odpor in nasprotovanje, so počasne deležne veliko več razumevanja s strani širše družbe, toda rezultat je isti. Tega dejstva se sindikati še kako zavedajo, zato je treba biti zadržan do medijske antipropagande, ki po naročilu svojih mecenov demonizirajo nasprotovanje krnjenja pravic.

Konflikti kot eni od katalizatorjev napredka so vedno bili in vedno bodo sestavni del vsake družbe, na to dejstvo k sreči ne moremo vplivati, lahko pa se vnaprej pripravimo na izbiro njihove oblike. Družbene spremembe se odvijajo na različne načine, vzpodbujanje demokratičnih procesov, razmišljanja, izmenjevanje mnenj pa je tisti način, ki je dolgoročno produktiven. Povedano na kratko, treba je čim več razmišljati, čim več razpravljati in čim več združevati. Treba je stremeti k razvijanju teorij družbenih sistemov, v enaki meri kot že od nekdaj stremimo k tehnološkemu napredku.

Razredni konflikt je prisoten vsaj od zatona prvih plemenskih protokomunističnih skupnosti prazgodovine in je del naše družbene ter individualne stvarnosti, če si tega želimo ali ne. Vedno so bili tisti, ki so imeli več in tisti, ki so imeli manj. Ta dualnost je razredni konflikt omogočala, ga poganjala in ga poganja še naprej. Da bi se to spremenilo, bi morali kot družba narediti nov korak, ne samo spremeniti, temveč enotno ponotranjiti naše dojemanje skupnosti kot organizem, v katerem je potrošništvo omejeno na dejanske življenjske, socialne in intelektualne potrebe, kjer je primarni regulator naših dejanj naše razumevanje individualne vloge in medsebojnih odnosov v družbi. Prihodnost družbe, če želi ta izkoristiti optimalen nabor svojih potencialov, mora biti v sodelovanju raje kot tekmovanju, v združevanju in ne selekciji ciljev. Pri reševanju izzivov mora postati bratstvo učinkovitosti, kjer je aktivnost v prid vseh najprej moralno zadovoljstvo, nato dolžnost svojega slehernega člana.

Da bi to dosegli, zgolj revolucionarni prevrati ne morejo in ne smejo zadoščati. Začeti je treba z aktivnim, neke vrste interdisciplinarnim združevanjem družboslovja, ki naj z združevanjem svojih idej sestavi obliko, mehanizem in proces uvajanja takšne družbe, katere vsi notranji aspekti se bodo ujemali drug z drugim in skupaj delovali kot kolesje ure, obenem pa navznoter omogočali optimalno stopnjo osebne svobode, individualne sreče in ustvarjalnosti.

Ko si postavljamo družbene in ekonomske temelje za prihodnost, je nesmiselno ignorirati lekcije iz preteklosti. Poznamo več političnih in ekonomskih sistemov, ob tem pa je treba narediti zdravorazumski presek vseh in iz njih izluščiti pozitivne aspekte ter jih uporabiti, negativne pa zavreči. Ko govorimo o družbi, mislimo na skupnost skozi sinergijo povezanih osnovnih elementov. Osnovni element družbe pa je posameznik.

Iz tega naslova se je pred nedavnim rodil izraz demokratični ekološki socializem, s podmeno, da se v smislu političnega sistema uporabi preverjeno delujoče entitete demokratične družbe, v smislu ekonomije pa preverjene pozitivne rešitve socialističnih sistemov sveta, oboje s podlago simbioze in ekološkega ravnovesja med družbo in okoljem, ki sta predpogoj za možnost fizičnega obstoja družbe.

Sistem mora temeljiti na naslednjih komponentah:

• pravičnost (enake pravice za vsakega posameznika),
• zadostnost (sredstva proizvodnje morajo zadostiti življenjskim, socialnim in intelektualnim potrebam vsakega posameznika),
• dostopnost (absolutne možnosti direktne participacije),
• ažurnost (sprotno odzivanje na situacije),
• naprednost (stremljenje k napredku).

V današnjem času je kot politični sistem precej čislana demokracija, saj od vseh do sedaj odkritih sistemov omogoča najvišjo stopnjo participacije. Višja kot je stopnja, tem bolje, vse do direktne demokracije. Toda aspekt direktne demokracije kot take se zdi neposrečen, saj je pri večjem številu sodelujočih razčlemba in implementacija mnenj, predlogov ter rešitev v realnem času, ki je določeni situaciji na voljo, fizično nemogoča. Družba brez definiranih vzvodov upravljanja ne more učinkovito obstajati, ker so definirana razmerja dolžnosti in pravic kohezija skupnosti, po drugi strani pa ideal reda nikoli ne sme postati substitut za osebno svobodo pri izbiri oblike participacije znotraj družbe. Zato bi bilo bolje predlagati entiteto absolutne možnosti direktne participacije, kjer je vsakomur, ne glede na osebnostne specifike zagotovljena realna možnost sodelovanja pri upravljanju družbenih entitet. Skozi vstajniško gibanje se je vzpostavila povezava različnih nehierarhičnih gibanj in iniciativ, ki skupaj tvorijo zaenkrat krhko vseslovensko vstajniško zavezništvo. Menim, da se tovrstna zavezništva naj ne samo neguje, temveč spodbuja in ustvari uradni državni organ Ljudske Skupščine, tj. fluidne skupnosti, kjer bodo zastopane vse aktivne ljudske iniciative in gibanja, preko neplačanih delegatov, ki bi se morali znotraj iniciativ in gibanj redno menjavati. Takšna Ljudska Skupščina bi bila zmožna v celoti zamenjati organ Državnega sveta RS kot drugi dom Državnega zbora, z enakimi pooblastili, z dodatno možnostjo odpoklica posameznih državnih ali občinskih uslužbencev, npr. poslancev ali županov, znotraj definiranih pogojev dela, ter možnostjo predloga vladne nezaupnice. Pristop iniciativ v Skupščino vsebinsko ne bi smel biti pogojevan z ničemer, razen v primeru, ko njihov program krši splošno sprejeta etična načela ali veljavni zakon. Sama izbira delegatov iniciativ naj bi potekala v smeri od lokalnega do državnega nivoja.

Do boljšega jutri čaka še dolga in naporna pot, a najtežji korak je bil že storjen. Rojeno je zavedanje, da trenutni družbeno-ekonomski sistem ni vzdržen, da je potreben radikalni zasuk v razmišljanju, ki mora izvirati tako iz izkušenj kot inovacij, ter najpomembneje, da v svojem iskanju boljšega nihče ni prepuščen samemu sebi. Z zavestjo, da je nastopil ključni trenutek za spremembo družbe na bolje, se lahko ljudje naslonijo drug na drugega ter tako pomnožijo moč, znanje in posledično efekt dela, kajti vrata k napredku so odprta tisti trenutek, ko se zavržejo spone preteklih navad. Vendar bi bilo tudi, če se doseže cilj boljšega družbenega sistema, naivno pričakovati, da bo tak sistem popoln. Popolnost sistema bi moral biti vedno nedosegljivi ideal in vir motivacije k cikličnim izboljšavam in prenovam same družbe.