Drage in dragi,

izjemno aktualen krožek, ki ga moderira Petra Meterc, je v polnem zagonu. Tako se vnovič snidemo 18.3., ob 17h, v Škratovi Čitalnici.

Kaj se je dogajalo in še pomembneje, kaj se bo dogajalo, pa vam bo s svojimi besedami pojasnila Petra sama. Za več informacij pišite na skratovacital@gmail.com!

Na tretjem srečanju krožka smo spregovorili o Sylvii Plath in njenem romanu Stekleni zvon. Na naslednjem srečanju se bomo obrnili k poeziji – do takrat prebiramo poezijo temnopolte feministične in LGBT aktivistke Audre Lorde, v slovenskem prevodu zbrano v zbirki “Postaje” (Založba Škuc, Lambda / 79, Ljubljana, 2009 : http://www.ljudmila.org/siqrd/2009/10/audre-lorde-postaje/ ). Za dodatno branje in umestitev v kontekst lahko preberemo njen esej iz zbirke Sister Outsider  z naslovm “Age, Race, Class and Sex: Women Redefining Difference” (dostopen na spletu: http://www.socialism.com/drupal-6.8/sites/all/pdf/class/Lorde-Age%20Race%20Class%20and%20Sex.pdf ).

Petra pa je za vas pripravila še pesem za pokušino:

Audre Lorde: Poročilo o napredku (prevod Kristina Kočan)

 

Te dni

ko celo rečeš živjo, nikdar ne vem,

če si zgolj predrzna ali eksperimentalna ali

zgolj ščitiš nek nov položaj.

Včasih klokotaš med spanjem

in vem, da te nežna mesta še mamijo.

Torej

ko me sprašuješ o ljubezni

naj ti priporočim slovar

ali sebe?

 

Si otrok vetra in krokarjev, ki sem jih ustvarila

vedno moja hčerka

ne morem prepoznati

tokov po katerih plavaš in se giblješ

skozi mojo ljubezen

po toku navzgor do svojega končnega mesta rojstva

ampak nikoli se ne naveličaš poslušati

kako sem se izmuznila iz mamine hiše

ob svitu, z olivno zelenim kovčkom

natlačenim s knjigami in sleparskimi pismi

in z neuigrano kitaro.

 

Včasih se vidim, kako švignem skozi tvoje oči

v trenutku

ujetem med preteklostjo in ubogljivostjo

ta trenutek raste vsak dan

preden ubogaš

kot, kdaj se je pranje posode

spremenilo iz privilegija v vsakdanje opravilo?

Gledam praznine, ki se poglabljajo nad tvojimi boki

in se sprašujem, če sem te naučila dovolj Črnega

dokler ne vidim

da te vse vrste ljubezni še vedno mamijo

ko postajaš bolj in bolj

temna

nesramna in nežna

in neustrašna.

 

Kar se ti je nekoč zdelo samoumevno

zdaj zavračaš da bi sprejela

celo jaz

potrkam preden vstopim

na sipine divjih odločitev

ne svojih

ki poplavljajo tvoje skrivnostno branje

ponoči, prikrito.

Nisem te še videla, toda

slišim šumenje strani

izza zaprtih vrat.