Sociologi ji pravijo osnovna celica družbe in dejansko si družbo brez utemeljenosti na familializmu težko zamislimo, saj nas je večina odrasla v družinah in normativna predstava sreče in samoizpolnitve je pogosto povezana z lastnim družinskim življenjem. Ne le konservativni krogi, tudi neoliberalne opcije promovirajo družino, saj je nujna alternativa socialni državi in pomeni prihranek pri skrbstvenem delu in ekonomski varnosti. Družina pa je, paradoksalno, kljub pozivu k odpravi družine v Komunističnem manifestu, sveta celo za socialiste, saj si ne upajo drezati v temeljno vrednoto delavskega razreda. Ni pa družina najbolj pogosta oblika organizacije življenja – kakor pravita Barrett in McIntosh, kljub takemu vtisu in medijski promociji te oblike skupnostnega življenja, je bilo gospodinjstev tipa mama-oče-otrok/ci že leta 1982 v Veliki Britaniji zgolj tretjina. Najbolj natančna in glasna kritika samoumevnosti družine je morala priti s strani tistih teoretičark, ki so preučevale tlačeno pozicijo žensk v tem odnosu – s strani feminizma torej. Kritika družine je za feminizem nujna posledica njegovega detektiranja opresije »razreda žensk« (Delphy), saj se ravno v družinskem odnosu ženska podrejenost zelo natančno manifestira. Kritika družine pa je zaradi velikega odpora in sentimenta, povezanega z realnimi potrebami, ki jih izpolnjujemo v družinskih odnosih, po drugi strani ena izmed glavnih krivk za nepriljubljenost feminizma. Si zmoremo, ali vsaj želimo, po zgledu radikalnih feministk, ki so si to drznile že pred polovico stoletja, danes zamisliti, če že ne živeti nekaj, kar sta Deleuze in Guattari poimenovala anti-ojdipski odnosi?

Pia Brezavšček je doktorska študentka filozofije in samozaposlena kulturna delavka. Ima družino.

Predavanje je prestavljeno na september 2018.